»Nič posebnega niso našli,« pove človek, ki že mesece slabo spi, se zbuja utrujen in komaj zmore svoj delovni dan. Vesel je, da preiskave niso pokazale bolezni. Toda težave ostajajo. Kaj zdaj?
Odsotnost diagnoze je lahko dobra novica. Ne odgovori pa vedno na vprašanje, kako človek živi in kako se počuti.
Zdravje doživljamo vsak dan: ko se zjutraj zbudimo, ko hodimo po stopnicah, ko se lahko zberemo pri delu in ko nam zvečer ostane nekaj moči za ljudi, ki jih imamo radi. Pomembna je tudi možnost, da živimo dejavno, ustvarjalno in svojim letom primerno.
To ne pomeni, da je vsaka utrujenost znak bolezni. Po napornem dnevu smo utrujeni, ob izgubi žalostni, po slabi noči manj zbrani. Življenje ni stalno brezhibno počutje. Toda dolgotrajne ali ponavljajoče se težave zaslužijo pozornost.
Laboratorijski izvidi in druge ustrezne preiskave so dragoceni. Vsaka odgovarja na določena vprašanja; nobena sama ne opiše vsega, kar se dogaja s človekom. Če so izvidi v mejah pričakovanega, težave pa vztrajajo, je potreben pogovor o nadaljnji obravnavi. Ujemanje neke meritve s simptomi samo po sebi še ne dokazuje, da je ta meritev pravilna.
Najprej je treba človeka poslušati. Kako dolgo težave trajajo? Kako spi? Kakšne obremenitve ima? Kaj se je spremenilo? Kaj ga pri vsakdanjem življenju najbolj ovira? Tak pogovor pomaga presoditi, kaj je treba dodatno preveriti in kje bi koristila podpora pri življenjskih navadah.
Človek, ki že ima težave, potrebuje ustrezno obravnavo. Primarna preventiva pa mora biti dosegljiva tudi človeku, ki se počuti dobro in želi zdravje ohraniti. Ne sme se začeti šele takrat, ko nas telo prisili, da se ustavimo.
Tu potrebujemo drugačen poudarek: poleg vprašanja »katero bolezen imate?« tudi vprašanje »kaj vam pomaga ostati zdrav in kaj vas pri tem ovira?«.
Odgovor ne zahteva vedno nove preiskave. Včasih zahteva čas za pogovor, pomoč pri opuščanju kajenja, izvedljiv načrt gibanja, prehransko svetovanje ali podporo ob dolgotrajnih obremenitvah. In nato preverjanje, ali dogovorjeni koraki človeku dejansko pomagajo.
Tak pristop ne sme ustvarjati strahu, da je vsak občutek dokaz skrite bolezni. Namen preventive je povečati človekovo znanje in zmožnost ukrepanja. Človek naj bolje razume svoje telo in ve, kdaj potrebuje strokovno pomoč.
Zdravstveni sistem mora zato poleg bolezni videti tudi človekove sposobnosti, življenjske razmere in cilje. Nekdo želi spet brez težav na sprehod, drugi bolje spati, tretji ohraniti samostojnost v starosti. To so pomembni cilji zdravstvene skrbi.
Ko rečemo »zdrav sem«, naj to ne pomeni samo, da nimamo zapisane diagnoze. Naj pomeni tudi, da imamo podporo za življenje, ki ga želimo in zmoremo živeti.
Ali od zdravstvenega sistema pričakujemo dovolj, če ga prosimo samo, naj poišče bolezen?
prof. dr. Igor Ogorevc, raziskovalec fiziologije, terapevt in avtor metode Termoregulacija telesa ter soustanovitelj Planeta zdravja
