Samice dularja lahko v eni sami gnezditveni sezoni obiščejo do pet območij in med njimi preletijo več sto kilometrov. Medtem ko iščejo nove možnosti za parjenje, valjenje jajc in skrb za mladiče večinoma prepustijo samcem, je pokazala nova raziskava s satelitskim spremljanjem ptic.
Dular (Charadrius morinellus) je selitvena ptica, ki gnezdi na izpostavljenih gorskih planotah in v arktični tundri od Škotske prek Skandinavije do Sibirije. Slovenski ornitološki seznam ga uvršča med redke oziroma priložnostne obiskovalce Slovenije.
Pri tej vrsti je samica večja, izraziteje obarvana in dejavnejša pri dvorjenju. Ko znese običajno tri jajca, gnezdo praviloma zapusti. Samec nato prevzame valjenje ter pozneje sam skrbi za mladiče.
Ornitologi so že dolgo domnevali, da samice ne odletijo takoj proti prezimovališčem v severni Afriki, temveč poiščejo novega partnerja. Dokazov o tem, kako daleč potujejo in koliko krajev obiščejo, doslej niso imeli.
Odgovore prinaša nova raziskava, objavljena v reviji Proceedings of the Royal Society B, pri kateri so sodelovali raziskovalci Inštituta Maxa Plancka za biološko inteligenco.
V sedmih tednih do pet različnih območij
Raziskovalci so 21 samicam namestili majhne, s sončno energijo napajane satelitske oddajnike. Naprave so tehtale le dva grama. Ptice so označili na norveški planoti Hardangervidda in na postajališčih med selitvijo v italijanskih Alpah ter jih spremljali v treh gnezditvenih sezonah.
V približno sedmih tednih, ko samice običajno ležejo jajca, se je posamezna ptica zadržala na enem do petih različnih območjih. Srednja vrednost je bila tri obiskana gnezdišča na sezono.
Razdalja med zaporednima postankoma je bila večinoma krajša od 100 kilometrov, vendar so nekatere ptice odletele bistveno dlje. Ena od samic je med dvema postankoma prepotovala 973 kilometrov, najbolj dejavna pa je v sezoni skupno preletela 1343 kilometrov.
Na začetku gnezditvene sezone so se samice večinoma premikale proti severu. Raziskovalci domnevajo, da so sledile umikanju snega, ki je postopoma odkrival nova območja, primerna za gnezdenje.
Pozneje so bile poti krajše in manj usmerjene proti severu. Takrat bi lahko samice v bližnji okolici iskale samce, katerih prvi poskus gnezdenja je propadel.
Satelit pokaže lokacijo, ne pa tudi parjenja
Satelitski podatki zelo natančno razkrivajo gibanje ptic, ne morejo pa pokazati, kaj so samice na posameznem območju dejansko počele. Raziskava zato ne dokazuje, da se je vsaka samica na vsakem postanku tudi parila.
Zanimivo je bilo zlasti njihovo zadnje bivališče v sezoni. Na njem so se samice zadržale povprečno 41 dni, precej dlje kot na prejšnjih postankih. To bi lahko pomenilo, da se nekatere ob koncu sezone vendarle vključijo v valjenje jajc oziroma skrb za zarod.
Dve ptici sta se celo vrnili na območje, ki sta ga pred tem že zapustili. Ena se je vrnila po 20 dneh, čeprav je bila vmes oddaljena 382 kilometrov.
Oddaljene populacije so lahko tesneje povezane
Ugotovitve kažejo, da posamezna samica v eni sezoni povezuje več oddaljenih gnezditvenih območij. Populacije, ki so jih ornitologi doslej obravnavali ločeno, so zato morda precej tesneje povezane.
Za dokončno potrditev večkratnega parjenja bodo morali raziskovalci satelitske podatke povezati z opazovanjem ptic na terenu in genetskim preverjanjem potomcev.
Študija je še en primer, kako lahko sodobne metode spremenijo razumevanje že dolgo znanih naravnih pojavov. Podobno tudi računalniški modeli odpirajo nove razlage oddaljenih svetov, denimo vprašanje, ali je Enceladove tigrove proge izdolbel ocean pod ledom.
