Slovenski vodovodni sistemi so vse bolj obremenjeni zaradi staranja infrastrukture in prepočasnega obnavljanja cevovodov. V nekaterih mestih je več kot petina omrežja starejša od 50 let, vodne izgube pa ponekod presegajo 30 odstotkov vse vode, oddane v sistem.
Po podatkih, ki jih je zbralo Delo, so vodne izgube leta 2025 na območju Kranja dosegle 31,4 odstotka, v Mariboru 29,3 odstotka, na območju Murske Sobote 28 odstotkov, v Kopru pa 27 odstotkov.
Boljše rezultate beležijo v Ljubljani, kjer so delež izgub od leta 2020 zmanjšali z 29,7 na 21,5 odstotka. Kljub temu je v prestolnici še vedno skoraj 180 kilometrov vodovodnih cevi, starejših od pol stoletja.
Obnavljajo manj cevi, kot bi jih morali
Upravljavci vodovodnih sistemov opozarjajo, da obnova ne dohaja staranja omrežja. V Mariboru bi morali za ohranjanje sedanjega stanja vsako leto zamenjati približno 14 kilometrov cevovodov, na območju Kranja okoli šest kilometrov, v Prekmurju pa najmanj 30 kilometrov.
Dejanska obnova je pogosto precej počasnejša. Vodovodna infrastruktura je v lasti občin, zato so večje naložbe odvisne predvsem od odločitev lokalnih oblasti in razpoložljivega denarja.
Težava je tudi v tem, da so vlaganja v podzemno infrastrukturo za javnost manj opazna kot obnove cest, trgov ali drugih objektov. Zamenjava dotrajanih cevi zato pogosto ni med prvimi občinskimi prednostnimi nalogami.
Posledice odlašanja so pogostejše okvare, prekinitve oskrbe, večji stroški popravil in nadaljnje povečevanje vodnih izgub. Za celovito obnovo najbolj dotrajanih sistemov bi bile potrebne naložbe v vrednosti več deset milijonov evrov, ponekod tudi več kot sto milijonov.
Dodaten pritisk prinašajo podnebne spremembe
Staranju cevi se pridružujejo še posledice vremenskih sprememb. Daljša sušna obdobja zmanjšujejo izdatnost nekaterih vodnih virov, močna neurja in drugi ekstremni dogodki pa dodatno obremenjujejo infrastrukturo.
Izgubljena voda pri tem ni edini strošek. Vodo je treba pred vstopom v omrežje zajeti, po potrebi obdelati in prečrpati, za kar se porablja energija. Večje izgube zato pomenijo tudi višje stroške delovanja vodovodnih sistemov.
Če bo obnova še naprej zaostajala za staranjem omrežja, se bodo po opozorilih upravljavcev povečevali tako stroški vzdrževanja kot nevarnost večjih okvar. Odlašanje lahko tako občine in uporabnike dolgoročno stane precej več kot pravočasna zamenjava dotrajanih cevi.
