Kljub formalni enakosti dostop do zdravstvenih storitev za ženske z invalidnostjo v Sloveniji še vedno ni povsem zagotovljen. Poleg arhitekturnih ovir se srečujejo tudi s komunikacijskimi, organizacijskimi in sistemskimi težavami, ki pogosto otežujejo ali celo onemogočajo dostop do preventivnih pregledov in zdravstvene oskrbe.
Na današnji okrogli mizi v Smledniku, ki je potekala v okviru nacionalne konference Enakovredne in vključene: Ali je zdravstveni sistem res dostopen vsem ženskam?, so na to opozorile predstavnice zdravstvene stroke in invalidskih organizacij.
Kot poroča STA, je vodja programa Zora Urška Ivanuš predstavila pet skupin ovir, ki jih pri dostopu do zdravstvenih storitev zaznavajo tudi v tujini. Med njimi so fizične ovire, kot so nedostopne ambulante, neprilagojena oprema in pomanjkanje pomoči pri premeščanju, komunikacijske ovire zaradi neustrezno prilagojenih informacij ter pomanjkljivega sporazumevanja z osebami z okvaro sluha, vida ali intelektualnimi oviranostmi.
Opozorila je tudi na odnos zdravstvenih delavcev, kjer se po njenih besedah še vedno pojavljajo predsodki glede spolnosti in reproduktivnega zdravja žensk z invalidnostjo ter pomanjkanje znanja o potrebnih prilagoditvah.
Ovire segajo od prevoza do strahu pred pregledom
Med organizacijskimi težavami je Ivanuš izpostavila prevoz do zdravstvenih ustanov, naročanje na preglede, kratke termine in pomanjkanje podpore spremljevalcev ali osebnih asistentov.
Poseben izziv predstavljajo tudi psihološke ovire. Slabe izkušnje iz preteklosti, občutek ponižanja, strah pred bolečino ali izgubo nadzora lahko številne ženske odvrnejo od preventivnih pregledov.
“Jaz bi zelo rada videla, da najdemo rešitve, ki bodo dovolj odprte za različne skupine ljudi, ki so ranljivi,” je dejala Ivanuš.
Ob tem je napovedala tudi možne spremembe v programu Zora. Ena od možnosti je, da bi ženske, ki se ne morejo udeležiti pregleda pri ginekologu, bris za presejanje raka materničnega vratu opravile same doma.
Barbara Slaček iz skupine za ženske invalidke je opozorila še na posebne težave starejših žensk v domovih za starejše, oseb s stomo ter žensk s kronično vnetno črevesno boleznijo, ki zaradi zdravstvenih težav pogosto težko pridejo na pregled.
Potrebni so bolj prilagojeni postopki
V programu Dora po besedah epidemiologinje Dore Katje Jarm ženske z oviranostmi obravnavajo individualno in jih spodbujajo, da ob prijavi opozorijo na svoje potrebe.
“Pokličejo nas lahko in skupaj poiščemo rešitev,” je poudarila.
Martina Smodiš iz Društva študentov invalidov Slovenije je opozorila predvsem na stiske mlajših invalidk pred prvimi pregledi.
“Kako bom šla? Ali lahko koga pripeljem s sabo? Je lahko ta oseba prisotna pri pregledu in pomaga pri slačenju in oblačenju?” je navedla vprašanja, s katerimi se pogosto srečujejo.
Po njenem mnenju bi bilo smiselno podaljšati čas pregledov in najprej odgovoriti na dileme pacientk, saj bi to olajšalo delo tako zdravstvenim delavcem kot ženskam z invalidnostjo.
Smodiš je predlagala tudi razmislek o ustreznem označevanju v zdravstvenih evidencah, da bi se zdravstveno osebje lahko vnaprej pripravilo na prihod pacientke in ji zagotovilo potrebne prilagoditve.
Udeleženke razprave so se strinjale, da je za izboljšanje dostopnosti zdravstvenega sistema potrebno tako prilagajanje storitev kot večja ozaveščenost in podpora ženskam z invalidnostjo pri vključevanju v preventivne programe.
