Grožnje ameriškega predsednika Donalda Trumpa z vojaškim posegom proti Iranu sprožajo vse več vprašanj o tem, kakšen bi bil dejanski cilj Washingtona, če bi se napetosti prelile v odprt konflikt. Kljub okrepljeni vojaški prisotnosti ZDA na Bližnjem vzhodu ostaja nejasno, ali bi šlo za omejeno operacijo ali začetek širše destabilizacije regije.
Trump je v zadnjih dneh dejal, da bo v 10 do 15 dneh sprejel odločitev o morebitnem napadu na Iran, če ne bo dosežen nov jedrski sporazum. Ob tem je večkrat poudaril, da daje prednost diplomatski rešitvi, a hkrati dopušča uporabo sile, če pogajanja ne bi obrodila sadov.
Morebitni dogovor bi po njegovih besedah presegal zgolj jedrski program in zajemal tudi iranske balistične rakete ter podporo oboroženim skupinam, kot sta Hezbolah in Hamas. Te zahteve je Teheran zavrnil. Združene države in Iran so sicer že opravile 2 kroga posrednih pogovorov v Omanu in Švici, vendar brez vidnega napredka.
Po navedbah ameriških medijev so Trumpu predstavljene različne vojaške možnosti, od omejenih, natančnih napadov na iransko revolucionarno gardo do obsežnejših udarov na raketno infrastrukturo. V ozadju se pojavlja tudi vprašanje, ali bi Washington skušal posredno vplivati na spremembo režima v Teheranu.
Analitiki opozarjajo, da bi lahko Bela hiša ciljala na kratek, intenziven konflikt, s katerim bi oslabila iransko odvračilno moč, ne da bi se zapletla v dolgotrajno vojno. Iran pa po ocenah pričakuje prav takšen scenarij – hitro in silovito kampanjo, usmerjeno v njegovo vojaško infrastrukturo.
Ameriška vojaška prisotnost v regiji
ZDA so v zadnjih tednih močno okrepile prisotnost na Bližnjem vzhodu. V regiji je nameščenih 13 vojnih ladij, med njimi letalonosilki USS Abraham Lincoln in USS Gerald Ford, ter več deset rušilcev in fregat. Poleg tega je v pripravljenosti več deset lovskih letal, na terenu pa je nameščenih več deset tisoč ameriških vojakov.
Takšna koncentracija sil pomeni tudi povečano tveganje. Iran je že opozoril, da bi se v primeru napada odzval z ostrimi povračilnimi ukrepi, ameriške baze in ladje pa bi postale legitimne tarče.
Trump je večkrat namignil, da bi padec iranskega vodstva lahko odprl pot miru v regiji. Vendar številni strokovnjaki opozarjajo, da je Iran politično in družbeno bistveno bolj kompleksen primer kot druge države, kjer so ZDA v preteklosti posredovale.
Nekdanji predsednik Sveta za zunanje odnose Richard Haass je opozoril, da bi konflikt lahko iranski režim celo okrepil. „Nemogoče je vedeti, kdo bi nasledil ta režim, če bi padel,“ je zapisal. Podobno je ameriški državni sekretar Marco Rubio dejal, da nihče ne more z gotovostjo napovedati, kaj bi sledilo morebitnemu padcu vrhovnega voditelja.
Zalivske monarhije, ki imajo zapletene odnose z Iranom, so Washington posvarile pred vojaškim posredovanjem. Bojijo se, da bi se konflikt hitro razširil in jih potegnil v spiralo povračilnih napadov, kar bi lahko destabiliziralo celotno regijo.
Analitiki poudarjajo, da bi poskus „obglavljenja“ iranskega vodstva lahko sprožil notranji kaos in nepredvidljive posledice, namesto hitre rešitve, ki jo nakazujejo nekateri v Washingtonu.
