Staršem se ni treba pretvarjati, da se vedno strinjajo. Otrok lahko ob spoštljivem nesoglasju spozna, da se ljudje razjezijo, pogovorijo, sprejmejo odgovornost in odnos popravijo. Težava niso vse razlike v mnenjih, temveč predvsem prepiri, polni žalitev, groženj, kričanja, poniževanja ali dolgotrajne tišine, po katerih otrok ne ve, ali je družina še varna.
Otroci zelo dobro zaznavajo napetost med starši. Tudi če ne razumejo vsebine prepira, opazijo povišan glas, izraze na obrazih, loputanje z vrati in hladno tišino, ki sledi.
Mlajši otrok lahko celo pomisli, da je spor povzročil sam. Starejši pa lahko začne prevzemati vlogo posrednika, tolažnika ali zaveznika enega od staršev. Nobena od teh vlog ni njegova odgovornost.
Vsak prepir otroku ne škoduje enako
Raziskave razlikujejo med konstruktivnimi in destruktivnimi konflikti. Mirno izraženo nestrinjanje, poslušanje, iskanje rešitve in sprava se močno razlikujejo od žaljenja, groženj, agresije ali vztrajnega ignoriranja.
Najnovejši pregled 23 raziskav o konstruktivnih konfliktih med starši kaže, da imajo lahko spoštljivo reševanje sporov, sodelovanje in dosežena rešitev pomembno vlogo pri otrokovem počutju. Otrok ob tem vidi, da nesoglasje ne pomeni nujno razpada odnosa.
Nasprotno lahko pogosti, siloviti in nerešeni konflikti spodkopavajo otrokov občutek čustvene varnosti. Dolgotrajna raziskava, ki je spremljala otroke od drugega do desetega leta, je pokazala povezavo med destruktivnimi načini reševanja sporov, manjšo čustveno varnostjo in poznejšimi čustvenimi težavami.
Otrok mora videti tudi konec prepira
Starša se lahko pobotata pozneje, ko otroka ni zraven, toda otrok, ki je slišal spor, tega morda ne ve. Zanj se prepir lahko nadaljuje še dolgo po tem, ko sta odrasla težavo že rešila.
Zato je koristno, da mu povesta:
“Prej sva se sprla in govorila preglasno. To ni bila tvoja krivda. Pogovorila sva se in sva v redu.”
Ni treba razkrivati podrobnosti partnerskega spora. Otrok potrebuje predvsem zagotovilo, da ni odgovoren, da odrasla skrbita za rešitev in da je varen.
Raziskava o reševanju družinskih konfliktov je pokazala, da lahko pozitivna razrešitev omili nekatere negativne posledice otrokove izpostavljenosti agresivnim sporom. To ne pomeni, da opravičilo izbriše ponavljajoče se kričanje, kaže pa, kako pomembno je, da otrok vidi tudi popravljanje odnosa.
Starša naj otroka ne postavita na sredino
Vprašanja, kot so “Povej, kdo ima prav,” kritiziranje drugega starša pred otrokom ali prenašanje sporočil prek njega ga silijo, da izbira stran. Takšen položaj lahko pri otroku povzroči krivdo in občutek, da bo z naklonjenostjo enemu izdal drugega.
Če spor postaja žaljiv ali ga odrasla ne moreta več obvladovati, ga je treba prekiniti in nadaljevati brez otroka. Pri nasilju, grožnjah ali strahu pa ne govorimo več o običajnem partnerskem nesoglasju; takrat sta potrebna zaščita in strokovna pomoč.
Otroku ne koristi predstava o popolnem odnosu brez ene same razlike v mnenjih. Koristi pa mu izkušnja, da je mogoče nestrinjanje izraziti brez poniževanja, priznati napako in po prepiru znova vzpostaviti bližino.
