V 37 bližnjih pritlikavih galaksijah je precej manj kisika, kot bi ga po računalniških modelih moralo biti. Zvezde so ga zagotovo ustvarile, galaksije pa so ga očitno zadržale le majhen del. Raziskovalci domnevajo, da so ga silovite eksplozije zvezd odpihnile daleč v okoliški prostor.
Pritlikave galaksije so precej manjše od naše Rimske ceste. Nekatere vsebujejo le nekaj tisoč zvezd, druge pa več sto milijonov. Ker imajo manjšo maso in šibkejšo gravitacijo, težje zadržijo pline, ki jih v vesolje izstrelijo umirajoče zvezde.
Raziskovalci so s podatki vesoljskega teleskopa Hubble proučili 37 takšnih galaksij v naši širši vesoljski soseščini. Sledili so kisiku, ki je nastal v njihovih zvezdah, in preverjali, koliko ga je ostalo v zvezdah, plinu ter prahu.
Ugotovitve, objavljene v reviji The Astrophysical Journal, kažejo, da ga je v galaksijah precej manj od pričakovanega.
Kisik nastaja v zvezdah
Kisik v vesolju ne pomeni, da bi lahko človek tam dihal. Večinoma je vezan v pline, prah in različne kemične spojine. Je pa za astronome uporaben pokazatelj, saj dobro poznajo način njegovega nastajanja in ga lahko razmeroma preprosto zaznajo.
Kisik nastaja v notranjosti zvezd. Ko masivna zvezda porabi svoje gorivo in eksplodira kot supernova, v okolico izstreli ogromne količine snovi. Med njimi so kisik in drugi težji elementi, iz katerih se lahko pozneje oblikujejo nove zvezde, planeti in nekoč celo živa bitja.
V veliki galaksiji močna gravitacija večino izstreljene snovi zadrži v bližini. Pritlikave galaksije imajo precej manjšo gravitacijsko moč, zato lahko galaktični vetrovi del njihovega materiala odnesejo daleč v vesolje.
Močnejši vetrovi, kot so pričakovali
Astronomi so že vedeli, da majhne galaksije izgubljajo kisik. Nova raziskava kaže, da so eksplozije supernov pri njegovem odstranjevanju učinkovitejše, kot so predvidevali sedanji modeli.
Kisik je moral biti nekoč v galaksijah, saj je nastal v njihovih zvezdah. Odprto ostaja vprašanje, kje je končal. Morda se del skriva v redkem plinu okoli galaksij, preostanek pa so galaktični vetrovi odpihnili še dlje, v prostor med njimi.
Odgovor je pomemben za razumevanje razvoja vesolja. Elementi, ki jih majhne galaksije izgubijo, namreč ne izginejo. Razširijo se po medgalaktičnem prostoru in lahko sčasoma postanejo gradniki novih zvezdnih sistemov.
Vesolje tako snov nenehno premešča: kar ena galaksija izgubi, lahko čez milijone ali milijarde let sodeluje pri nastanku nečesa povsem novega.
