Pred decembrskimi prazniki se številne otroške sobe že šibijo pod igračami, na poti pa so morda nove. Starši zato pograbijo vreče in začnejo odstranjevati vse, česar otrok že dolgo ni prijel. Težava nastane, ko prav pozabljeni avtomobilček ali obrabljena plišasta žival nenadoma postaneta neprecenljiva. Pospravljanje bo mirnejše, če se ne bo dogajalo otroku, temveč skupaj z njim.
Igrača za odraslega morda pomeni le kos plastike, za otroka pa je lahko povezana z osebo, dogodkom ali obdobjem, ki mu veliko pomeni. To, da se z njo trenutno ne igra, še ne pomeni, da nanjo ni navezan.
Zato skrivno odvažanje igrač ni najboljša rešitev. Soba bo sicer urejena, otrok pa lahko izgubi zaupanje in začne svoje stvari še bolj varovati.
Ne lotite se vsega naenkrat
Stavek “Danes bova pospravila celo sobo” lahko že na začetku sproži odpor. Veliko lažje je obdelati eno manjšo skupino: avtomobilčke, plišaste živali, sestavljanke ali predal z ustvarjalnim materialom.
Harvard Health pri učenju pospravljanja mlajših otrok svetuje razdelitev dela na posamezne naloge. Šele ko otrok konča eno, dobi naslednjo. Enako načelo pomaga pri razvrščanju – manj odločitev naenkrat pomeni manj utrujenosti in prerekanja.
Pripravite lahko štiri skupine:
- igrače, ki ostanejo,
- igrače za podarjanje,
- poškodovane igrače za odstranitev,
- igrače, o katerih se otrok še ne more odločiti.
Zadnja skupina prepreči, da bi vsaka negotovost postala spor.
Otrok naj sodeluje pri odločitvah
Odrasli lahko sami odstranijo prazno embalažo, nevarne predmete in stvari, ki jih ni mogoče popraviti. O uporabnih igračah pa naj soodloča otrok, zlasti če mu pripadajo.
Namesto širokega vprašanja “Česa ne potrebuješ več?” mu ponudite manjšo izbiro: “Obe sestavljanki sta za mlajše otroke. Bi eno obdržal, drugo pa podaril?”
Tudi Child Mind Institute pri razvijanju sposobnosti odločanja priporoča, da otroke vključujemo v pogovor o odločitvah, ki jih zadevajo. Slednje pa ne pomeni, da ima otrok popoln nadzor nad količino stvari v skupnem domu, pomeni pa, da njegovo mnenje nekaj šteje.
Podarjanje naj ne bo kazen
Grožnja “Če ne boš pospravil, bom vse odnesla” otroka ne uči urejenosti ali radodarnosti. Uči ga, da lahko njegove stvari izginejo, kadar je odrasli jezen.
Podarjanje predstavite kot premišljeno odločitev: igrača, ki je otrok ne uporablja več, lahko razveseli nekoga drugega. Vendar ga ne silite, da se odpove prav najljubšim stvarem samo zato, da bi dokazal, da ni sebičen.
Podariti je smiselno le čiste, cele in varne igrače. Preden jih odnesete, preverite tudi, kaj izbrana dobrodelna organizacija dejansko sprejema.
Uvedite škatlo za premislek
Če otrok vztraja, da potrebuje skoraj vse, nekaj manj uporabljanih igrač za določen čas pospravite v zaprto škatlo. To še ni vreča za podarjanje. Če jih v naslednjih tednih pogreša, jih lahko dobi nazaj. Če nanje pozabi, bo odločitev pozneje lažja.
Podobno lahko del igrač kroži: nekaj jih ostane v sobi, druge so začasno pospravljene, nato jih zamenjate. Tako prostor ni prenatrpan, stare igrače pa po premoru znova vzbudijo zanimanje.
Spomine lahko ohranimo brez vseh predmetov
Posebne igrače, prve risbe ali drobna darila lahko dobijo omejeno spominsko škatlo. Otrok mora nato izbrati, kaj mu pomeni največ. Nekatere večje izdelke lahko tudi fotografirate, preden se od njih poslovite.
Cilj predprazničnega čiščenja ni popolna soba, pripravljena na nove kupe daril. Otrok naj se ob njem postopoma nauči skrbeti za svoje stvari, izbirati med njimi in se od nekaterih posloviti brez občutka, da odrasli njegove spomine mečejo v smeti.
