Ljudje se med seboj razlikujemo po prstnih odtisih, dolgoplavuti morski psi pa imajo svoje prepoznavne oznake na plavutih. Raziskovalci so s pomočjo podvodnih kamer ugotovili, da lahko po barvi, obliki in vzorcih na plavutih precej zanesljivo prepoznajo posamezne živali.
Znanstveniki Florida International University so ob otoku Cat na Bahamih spremljali dolgoplavute morske pse, ki večinoma živijo v odprtem morju. Gre za kritično ogroženo vrsto, katere številčnost je zaradi ribolova v zadnjih desetletjih močno upadla.
Ker se te živali gibljejo na velikih in globokih območjih, jih je precej težje preštevati kot kopenske živali. Raziskovalci so zato uporabili podvodne kamere z vabami, ki morske pse pritegnejo dovolj blizu, da jih je mogoče posneti.
V raziskavi, objavljeni v reviji Marine Biology, so po plavutih prepoznali več kot 50 posameznih morskih psov.
Vsaka plavut pripoveduje svojo zgodbo
Dolgoplavuti morski psi imajo na konicah plavuti svetle lise, ki se med posameznimi živalmi razlikujejo. Raziskovalci so upoštevali tudi obliko plavuti, poškodbe, brazgotine in druge vidne posebnosti.
Težava je bila v tem, da morski pes pred kamero ne miruje in ne pokaže plavuti iz najprimernejšega kota. Živali so plavale okoli vabe, se večkrat vračale in se kameri približevale z različnih strani.
Kljub temu je ekipa posamezne morske pse uspešno prepoznala v približno 80 odstotkih primerov.
Prepoznavanje po plavutih je pokazalo tudi, da so starejši načini štetja lahko močno podcenili število živali na posnetkih.
Pri običajnem pregledu raziskovalci zabeležijo največje število morskih psov, ki jih hkrati vidijo pred kamero. Če se pred njo najprej pojavi en morski pes, pozneje pa drug, ju brez prepoznavnih oznak zlahka zamenjajo za isto žival.
Z analizo plavuti so ugotovili, da je lahko posamezno kamero obiskalo do trikrat več morskih psov, kot bi sklepali po tradicionalnem štetju.
Cenejše spremljanje ogrožene vrste
Raziskovalci so preizkusili kamere, ki so prosto plavale z morskimi tokovi, in kamere, privezane na čoln. Preverili so tudi, ali hrup plovila vpliva na vedenje živali, a opaznega učinka niso zaznali.
Nova metoda je razmeroma preprosta in cenovno dostopna. Z njo bi lahko dalj časa spremljali, ali se število dolgoplavutih morskih psov zmanjšuje, ostaja stabilno ali ponovno narašča.
V prihodnje želijo raziskovalci zbirko posnetkov razširiti še s fotografijami potapljačev in drugih obiskovalcev morja. Tako bi lahko istega morskega psa znova prepoznali več let pozneje – skoraj tako, kot bi ob ponovnem srečanju preverili njegov osebni dokument.
