Satelit Landsat 9 je na odmaknjenem antarktičnem otoku posnel nenavadno podobo, ki spominja na smejočo se človeško lobanjo. “Očesno votlino”, usta in čeljust so ustvarili skalni izrastki, ledeniške morene in ledenik. Za zanimivo igro narave pa se skriva tudi manj lahkotna zgodba o pomanjkanju snega in umikanju ledu.
Otok Vega leži v Weddllovem morju vzhodno od Antarktičnega polotoka. Večino njegove površine prekrivajo led in ledeniki, med njimi pa izstopajo temne skale.
Na satelitskih posnetkih se eden od skalnih vrhov kaže kot očesna votlina, bočna morena, torej nasip kamenja ob robu ledenika, oblikuje usta, ledenik v Zalivu hudiča pa spominja na čeljust.
K nenavadni podobi prispeva tudi lega otoka. “Lobanja” je namreč obrnjena proti bližnjemu Hudičevemu otoku.
Posnetka, ki ju je objavil Nasin observatorij Zemlje, sta nastala marca 2025 in oktobra 2026. Prikazujeta isti del otoka v dveh različnih letnih časih, razlika med njima pa je precej očitna.
Sneg je izginil in razkril temnejši led
Na posnetku iz marca 2025 je območje prekrito s svetlo snežno odejo. Oktobra 2026 so bili veliki deli otoka brez snega, zato so postali vidni temnejši led, skale in morene. Prav zaradi tega je bila podoba lobanje še izrazitejša.
Po besedah glaciologa Maurija Pelto so k razmeram prispevale nadpovprečne temperature antarktične zime leta 2026, posebej junija. Snežna odeja je bila skromna, dodatno pa sta jo zmanjšala veter in sublimacija, pri kateri se led ali sneg spremeni neposredno v vodno paro.
Temnejši led je pomemben tudi zato, ker vsrka več Sončeve energije kot svetel sneg. Ko se dnevi daljšajo in postajajo toplejši, se lahko taljenje zato še pospeši.
Podoba se bo sčasoma spremenila
Lobanja na otoku Vega ni trajna geološka stvaritev. Njene poteze se spreminjajo skupaj z ledeniki, snegom in razkrivanjem skalne podlage.
Znanstveniki ledenike na otoku spremljajo že več desetletij. Ledenik v Zalivu hudiča opazujejo od konca devetdesetih let, meritve pa kažejo splošno zmanjševanje njegove mase. Tudi satelitski posnetki drugih delov otoka razkrivajo izgubo ledu in vse večja območja gole kamnine.
Podoba lobanje je tako nastala po naključju, njeno spreminjanje pa je povsem resnično. Če bo sneg še naprej izginjal in se bodo ledeniki umikali, se bosta njena “čeljust” in “očesna votlina” počasi preoblikovali.
