Otroka učimo, naj posluša starše, učitelje in druge odrasle. To mu pomaga upoštevati pravila, spoštovati druge in se izogniti nevarnosti. Toda navodilo “odrasle moraš vedno ubogati” ima pomembno pomanjkljivost: otrok mora vedeti tudi, da lahko reče “ne”, kadar nekdo posega v njegove osebne meje, od njega zahteva skrivnost ali mu naroča nekaj, ob čemer se počuti ogroženega.
Spoštovanje avtoritete je pomemben del vzgoje, vendar ni isto kot slepa poslušnost. Odrasli imajo več izkušenj in odgovornosti, niso pa zaradi svoje starosti vedno tudi varni, pravični ali nezmotljivi.
Cilj vzgoje zato ni otrok, ki brez vprašanj izpolni vsako navodilo. Cilj je otrok, ki razume pravila, zna sodelovati in hkrati prepozna položaj, v katerem mora poiskati pomoč.
Kdaj mora otrok ukrepati takoj?
Obstajajo navodila, pri katerih ni časa za pogajanja. Otrok se mora ustaviti pred cesto, zapustiti prostor ob požarnem alarmu, se pripeti v avtomobilu ali se umakniti drugi neposredni nevarnosti.
Starši lahko takšne položaje jasno ločijo od običajnih družinskih navodil: “Ko gre za varnost, moraš navodilo upoštevati takoj. Pozneje ti bom pojasnil, zakaj.”
Pri pospravljanju sobe, oblačenju ali odhodu v posteljo pa je običajno dovolj časa za kratko razlago, omejeno izbiro ali vprašanje. Otrok lahko izrazi nestrinjanje, čeprav končna odločitev ostane pri staršu.
Kdaj ima otrok pravico reči “ne”?
Otrok lahko zavrne objem, poljub, žgečkanje ali drug dotik, ki mu ni prijeten. To velja tudi, če gre za sorodnika, družinskega prijatelja, trenerja ali drugo osebo, ki jo pozna.
Britanska organizacija za zaščito otrok NSPCC v programu Talk PANTS otroke uči, da njihovo telo pripada njim, da imajo pravico zavrniti neprijeten dotik in da morajo o takšnem dogodku povedati odraslemu, ki mu zaupajo.
Pravico do zavrnitve mora poznati tudi otrok, ki mu odrasli naroči, naj gre z njim neznano kam, naj pošlje fotografijo, naj laže staršem ali naj o njunem druženju molči.
Koristen nauk je: “Večino navodil odraslih poslušamo, toda nihče ne sme od tebe zahtevati nečesa, zaradi česar te je strah, ti je neprijetno ali veš, da ni prav.”
Ne učimo le besede “ne”, ampak tudi naslednji korak
Otrok mora vedeti, kaj naj po zavrnitvi naredi. Lahko se odmakne, glasno pokliče pomoč in dogodek pove staršu, učitelju ali drugemu zaupanja vrednemu odraslemu.
Pomembno je tudi pravilo, da mora povedati več ljudem, če mu prvi odrasli ne verjame ali ga ne posluša. Neprijetne skrivnosti, zaradi katerih je otrok prestrašen, osramočen ali zmeden, niso skrivnosti, ki jih mora varovati. Tudi gradiva NSPCC spodbujajo otroke, naj o skrivnostih, ki jih vznemirjajo, spregovorijo z varno odraslo osebo.
Spoštljivo nestrinjanje ni nesramnost
Otrok se osebnih meja težko nauči, če je doma kaznovan že zato, ker vpraša “zakaj” ali pove, da mu nekaj ni všeč. Starši mu lahko pokažejo sprejemljive stavke:
“Ne razumem, zakaj moram to narediti.”
“Tega ne želim.”
“Ob tem mi je neprijetno.”
“Najprej bom poklical mamo ali očeta.”
To ne pomeni, da otrok sam določa vsa družinska pravila. Pomeni pa, da ga odrasli poslušajo in njegovega nelagodja ne zavrnejo avtomatično kot neposlušnost.
Najvarnejši otrok ni nujno tisti, ki vedno uboga. Varnejši je tisti, ki zna razlikovati med razumnim pravilom in nevarno zahtevo ter ve, da mu bodo doma verjeli, ko bo povedal, da nekaj ni bilo prav.
