Pirc Musar zavrača očitke o precedensu: Tudi Pahor leta 2018 v prvem krogu ni predlagal mandatarja

Nataša Pirc Musar [Foto: Matjaž Klemenc/ UPRS]

Predsednica republike Nataša Pirc Musar je zavrnila očitke, da bi bila njena odločitev v postopku predlaganja kandidata za mandatarja precedens. Poudarila je, da je bil vsak korak v postopku “skrbno premišljen in prediskutiran z ustavnimi pravniki”, pri čemer so po njenih navedbah preučili različne scenarije.

V odzivu je izpostavila, da ni prvič, da predsednik republike v prvem krogu ne predlaga kandidata za mandatarja. Kot primer je navedla leto 2018, ko takratni predsednik Borut Pahor po posvetovanjih s poslanskimi skupinami Državnemu zboru prav tako ni predlagal kandidata za predsednika vlade.

Pirc Musar je ob tem objavila Pahorjev dopis iz 23. julija 2018, naslovljen na takratnega predsednika državnega zbora Mateja Tonina. Pahor je v njem zapisal, da po posvetovanjih ni ugotovil, da bi kdo užival potrebno podporo za izvolitev za predsednika vlade. Navedel je tudi, da je kandidaturo najprej ponudil predsedniku SDS Janezu Janši, ki je ponudbo zavrnil, Marjan Šarec kot predsednik drugouvrščene LMŠ pa mu je sporočil, da nima zagotovljene potrebne večine.

“Do danes, ko se izteka 30-dnevni rok, nihče ne uživa potrebne podpore za izvolitev za predsednika vlade,” je leta 2018 v dopisu državnemu zboru zapisal Pahor.

Trditve o precedensu

Pirc Musar je zato ocenila, da trditve o precedensu ne držijo. Po njenem bi morali tisti, ki takšno odločitev komentirajo, najprej preveriti preteklo prakso v podobnih postopkih. Kritična je bila tudi do dela medijev, saj je zapisala, da bi lahko na primer iz leta 2018 opozorili že novinarji in uredniki, ki so pripravljali prispevke, ter s tem seznanili tudi komentatorje.

Sklepati je mogoče, da se je predsednica republike z objavo in pojasnilom odzvala tudi na kritike dela pravne stroke. Ustavni pravnik Rajko Pirnat je namreč v javnosti opozoril, da ima predsednik republike po ustavi dolžnost predlagati kandidata za predsednika vlade, o katerem nato glasuje državni zbor, ter da brez glasovanja v prvem krogu po njegovi razlagi ni mogoče preiti v drugi krog.