Čez dan je poleti pogosto vse nekoliko razmetano. Nekdo nekam hiti, nekdo je slabe volje zaradi vročine, otroci skačejo iz ene aktivnosti v drugo, telefoni zvonijo, televizija je prižgana, nekdo išče brisačo, nekdo sladoled.
Potem pa pride večer.
Zrak se nekoliko umiri, vročina popusti, tempo dneva se končno upočasni. In zanimivo je, da veliko otrok začne govoriti ravno takrat.
Ne med kosilom. Ne sredi dneva. Ampak pozno zvečer, ko se vsi nekoliko sprostijo.
Otroci pogosto največ povedo takrat, ko ni pritiska
Veliko staršev želi z otroki imeti “prave pogovore”, a jih pogosto nehote spremenijo v zaslišanje.
Kako je bilo?
Kaj si delal?
Je vse v redu?
Zakaj si tiho?
Otroci pa pogosto precej lažje govorijo takrat, ko pogovor ni glavni cilj.
Med večernim sprehodom. V avtu po dolgem dnevu. Na balkonu po večerji. Tik pred spanjem, ko so luči že ugasnjene in nihče nikamor ne hiti.
Ravno poletni večeri imajo nekaj, česar med letom pogosto zmanjka — počasnost.
Včasih otroci začnejo pri popolnoma nepomembnih stvareh
Starši pogosto pričakujejo resne teme, otroci pa začnejo pri nečem čisto običajnem. Pri prijatelju. Pri neumnem videu. Pri dogodku na plaži. Pri vprašanju, ki se zdi popolnoma naključno.
In potem se pogovor nenadoma odpre precej bolj, kot bi pričakovali.
Veliko otrok namreč ne govori najbolje “na ukaz”. Bolj potrebujejo občutek, da je prostor varen, miren in brez občutka, da morajo takoj povedati nekaj pomembnega.
Poleti je manj hitenja — in otroci to hitro začutijo
Med šolskim letom veliko družin živi precej hitro. Zjutraj hitenje, popoldne obveznosti, zvečer utrujenost.
Poleti so večeri pogosto eden redkih delov dneva, ko nihče ne gleda ves čas na uro.
In mogoče ravno zato otroci takrat lažje pokažejo, kaj jih v resnici zanima, skrbi ali veseli.
Včasih se najboljši pogovori zgodijo čisto mimogrede. Brez posebnega plana, brez velikih “vzgojnih trenutkov”.
Samo nekje med toplim večerom, odprtim oknom in občutkom, da se dan še noče čisto končati.
