Uran in Neptun veljata za planetarna dvojčka, vendar nova raziskava kaže, da morda nista nastala na istem območju mladega Osončja. Razlike v kemični sestavi njunih atmosfer nakazujejo, da je Neptun lahko nastal bližje Soncu in se šele pozneje preselil v današnjo oddaljeno orbito.
Uran in Neptun sta po velikosti, masi in zgradbi dovolj podobna, da ju astronomi pogosto obravnavajo skupaj. Oba uvrščajo med ledene orjake, oba imata gosto atmosfero, sestavljeno predvsem iz vodika in helija, ter ležita v zunanjem delu Osončja.
Kljub podobnostim pa planeta ostajata slabo raziskana. Od blizu ju je obiskala samo sonda Voyager 2, ki je mimo Urana poletela leta 1986, mimo Neptuna pa leta 1989.
Mednarodna skupina znanstvenikov je zdaj ugotovila, da se njuna kemična sestava lahko pomembno razlikuje. Neptun naj bi bil v globljih plasteh atmosfere precej bogatejši s kisikom kot Uran.
Pogled pod debele plasti oblakov
Neposredno raziskovanje notranjosti planetov ni mogoče, saj njune globoke atmosfere prekrivajo številne plasti oblakov. Znanstveniki zato uporabljajo kemične snovi, ki lahko iz globin potujejo v višje in dostopnejše dele atmosfere.
Ena takšnih snovi je ogljikov monoksid. Njegova količina astronomom omogoča posredno ocenjevanje razmerja med ogljikom in kisikom v globljih plasteh planeta. To razmerje deluje kot nekakšen kemični podpis snovi, iz katere je planet nastal.
Raziskovalci so združili računalniške modele atmosferske kemije in kroženja plinov z meritvami ogljikovega monoksida, pridobljenimi tudi z radijskim observatorijem ALMA.
Rezultati so pokazali, da ima Neptun verjetno nižje razmerje med ogljikom in kisikom kot Uran. Razponi možnih vrednosti se sicer deloma prekrivajo, vendar je razliko težko pojasniti, če bi planeta nastala iz enakega materiala na istem območju diska plina in prahu okoli mladega Sonca.
Neptun se je morda preselil
Avtorji raziskave predlagajo možnost, da je Uran nastal razmeroma daleč od Sonca, blizu območja svoje današnje orbite. Neptun pa bi lahko nastal bližje Soncu, kjer je bilo trdno gradivo bogatejše s kisikom, nato pa se je postopoma premaknil navzven.
Takšne selitve planetov v zgodnjem Osončju niso neobičajna zamisel. Gravitacijski vplivi med mladimi planeti in diskom snovi okoli Sonca so lahko močno spreminjali njihove orbite.
Raziskava, objavljena v reviji Astronomy & Astrophysics, še ne omogoča dokončne rekonstrukcije nastanka obeh planetov. Med večjimi neznankami ostaja kroženje snovi v njunih globokih atmosferah, zato bodo za potrditev razlage potrebna dodatna opazovanja.
Odgovore bi lahko prinesla prihodnja odprava k ledenima orjakoma. Podrobnejše raziskovanje Urana ali Neptuna bi bilo pomembno tudi za razumevanje planetov zunaj Osončja, saj svetovi podobne velikosti predstavljajo več kot polovico od približno 6000 doslej odkritih eksoplanetov.
