Včasih za spremembo razpoloženja ne potrebujemo velikega življenjskega načrta. Pomaga lahko že prava misel ob pravem trenutku. Dve kratki povedi nas spomnita, da nismo nemočni in da lahko tudi v negotovem obdobju naredimo naslednji korak.
Način, kako govorimo sami s seboj, lahko vpliva na to, kako se odzovemo na razočaranje, strah ali nepričakovane težave. Če si nenehno ponavljamo, da nečesa ne zmoremo, bomo težje zbrali pogum za prvi korak. Nekoliko spodbudnejši notranji glas pa nam lahko pomaga, da svojo pozornost preusmerimo od težave k možni rešitvi.
To ne pomeni, da bodo pozitivne misli čudežno odstranile vse ovire. Lahko pa spremenijo naš odnos do tistega, kar se nam dogaja. Pri tem sta še posebej uporabni dve preprosti povedi.
“Jaz sem glavni junak svoje zgodbe”
Prva poved nas opomni, da imamo pri svojem življenju dejavno vlogo. Ne moremo nadzorovati vsakega dogodka, lahko pa vsaj deloma izbiramo, kako se bomo nanj odzvali.
Ko se načrti podrejo, se pogosto ujamemo v vprašanja, kot so: “Zakaj se to vedno zgodi meni?” ali “Kdo je kriv?” Takšne misli so razumljive, vendar nas lahko zadržijo na mestu.
Poved “Jaz sem glavni junak svoje zgodbe” spodbuja drugačna vprašanja:
- Kaj lahko naredim v tem trenutku?
- Na kaj lahko vplivam?
- Kaj se lahko iz tega naučim?
- Kateri je moj naslednji korak?
Biti glavni junak ne pomeni, da morate biti vedno močni, nasmejani in brez strahu. Pomeni, da si tudi v težkem trenutku priznate svojo sposobnost odločanja. Včasih bo pogumna odločitev pomenila vztrajati, drugič prositi za pomoč, tretjič pa oditi iz položaja, ki vam škoduje.
“Danes lahko naredim en korak”
Druga poved je namenoma skromnejša od velikih obljub, da lahko dosežemo vse, kar si zamislimo. Ni treba, da danes rešite vse. Dovolj je, da naredite en korak.
Če želite pisati, napišite prvi odstavek. Če si želite več gibanja, pojdite na desetminutni sprehod. Če že dolgo odlašate z neprijetnim pogovorom, določite čas zanj. Če vas mika nekaj novega, poiščite prvo informacijo ali pošljite eno sporočilo.
Največje spremembe so pogosto sestavljene iz majhnih dejanj, ki se sprva zdijo skoraj nepomembna. Čakanje na popoln trenutek, popolno samozavest ali popoln načrt pa lahko pomeni, da nikoli ne začnemo.
Kako povedi vključiti v vsakdan?
Obe misli si lahko zapišete na listek, nastavite kot opomnik v telefonu ali ju ponovite zjutraj, preden se začne običajni vrvež. Še pomembneje pa je, da jima dodate konkretno dejanje.
Vprašajte se: “Če sem glavni junak svoje zgodbe, kaj bom naredil danes?”
Odgovor ni nujno velik ali veličasten. Morda boste končno opravili telefonski klic, postavili mejo, uredili nekaj, kar že dolgo odlašate, ali si preprosto dovolili počitek brez občutka krivde.
Srečnejše obdobje se običajno ne začne s čudežem. Pogosto se začne s trenutkom, ko si rečemo: “Moja zgodba še ni končana. Danes lahko naredim en korak.”
