Iran ponuja opustitev nadzora nad Hormuško ožino v zameno za odpravo ameriške blokade, kar odpira možnost za začasno umiritev ene ključnih točk svetovne energetske krize.
Ponudba prihaja v času krhkega premirja, a napetosti med Washingtonom in Teheranom ostajajo visoke. Hormuška ožina je strateška pomorska pot, skozi katero v običajnih razmerah poteka približno petina svetovne trgovine z nafto in plinom.
Ponudba Irana in odziv ZDA
Iranski zunanji minister Abbas Aragči je pobudo predstavil med obiskom v Rusiji, enem ključnih zaveznikov Teherana, potem ko so pogovori o prekinitvi ognja v Pakistanu propadli. Ameriški predsednik Donald Trump je odpovedal napovedani obisk odposlancev in nakazal možnost telefonskih pogovorov.
V Washingtonu za zdaj ni znakov, da bi bili pripravljeni sprejeti predlog. Ameriški državni sekretar Marco Rubio je poudaril, da mora vsak morebitni dogovor Iranu trajno preprečiti razvoj jedrskega orožja. “Zagotoviti moramo, da vsak sporazum prepreči, da bi kadar koli hiteli proti jedrskemu orožju,” je dejal.
ZDA so sredi aprila uvedle blokado, s katero želijo omejiti iranski izvoz nafte in s tem zmanjšati ključne prihodke države. Ukrep je ustvaril položaj dvojne blokade, saj Iran ob omejenem izvozu tvega tudi težave s skladiščenjem nafte.
Pritisk na trge in mednarodne odzive
Razmere v ožini že močno vplivajo na energetske trge. Cena nafte Brent se je povzpela nad 108 dolarjev za sod, kar je približno 50 odstotkov več kot na začetku konflikta. Višje cene goriv povečujejo pritisk na ameriško administracijo pred volitvami, hkrati pa obremenjujejo tudi zalivske izvoznice, ki so odvisne od te pomorske poti.
Na razmere se odziva tudi mednarodna skupnost. Skupina držav pod vodstvom Bahrajna je ponovno pozvala k odprtju ožine, medtem ko je generalni sekretar Združenih narodov António Guterres opozoril na naraščajoče humanitarne posledice. “Ti pritiski se prelivajo v prazne rezervoarje za gorivo, prazne police in prazne krožnike,” je dejal.
Evropski voditelji medtem zaostrujejo retoriko. Nemški kancler Friedrich Merz je kritiziral ameriško vpletenost brez jasne strategije, francoski zunanji minister Jean-Noël Barrot pa je opozoril, da so pomorske poti globalno javno dobro in ne morejo biti predmet enostranskega nadzora.
