Državni zbor bi lahko pokrajine ustanovil že prihodnje leto, prve volitve v pokrajinske svete pa bi bile po triletnem prehodnem obdobju izvedene leta 2030. Predsednik državnega sveta Marko Lotrič ob tem opozarja, da je treba najprej določiti naloge, pristojnosti in način financiranja pokrajin, šele nato pa odločati o njihovem številu, mejah, imenih in sedežih.
Lotrič je časovnico predstavil ob robu Slovenskih regionalnih dnevov 2026 v Ankaranu. Kot je povedal za STA, bi šlo že za četrti resnejši poskus ustanovitve pokrajin. Ključna bo politična volja, saj je za sprejetje potrebna dvotretjinska večina oziroma najmanj 60 poslanskih glasov.
Tudi ministrica za kohezijo in regionalni razvoj Monika Kirbiš Rojs je nedavno ocenila, da bi lahko vlada ob doseženem političnem soglasju predloge zakonov pripravila v šestih mesecih. V parlamentarni postopek bi jih bilo tako mogoče vložiti maja ali junija 2027, prve pokrajinske volitve pa izvesti hkrati z lokalnimi volitvami leta 2030.
Najprej pristojnosti in denar, nato sedeži
Lotrič poudarja, da pokrajine ne smejo pomeniti zgolj nove administrativne ravni. Spremljati jih mora dejanski prenos odločanja, odgovornosti, zaposlenih, premoženja in denarja z državne na regionalno raven.
“Najprej naloge, pristojnosti in financiranje. Nato število, območja, imena in sedeži,” je poudaril predsednik državnega sveta.
Prav vprašanje sedežev je bilo eden od razlogov za neuspeh prejšnjih poskusov. Razprave so se pogosto začele pri tem, katera mesta bi postala pokrajinska središča, še preden je bilo dogovorjeno, kaj bi pokrajine sploh počele. Lotrič zato predlaga obraten vrstni red: najprej vsebina, nato zemljevid.
Pokrajine s približno 200.000 prebivalci
Po Lotričevih besedah bi morale biti nove pokrajine dovolj velike, da bi bile gospodarsko, kulturno in upravno močne. Kot smiselno omenja območja s približno 200.000 prebivalci.
Evropska pravila za primerljive statistične regije določajo najmanj 50.000 prebivalcev, večje in povezane pokrajine pa bi imele boljše možnosti za sodelovanje s sosednjimi regijami ter za črpanje evropskih sredstev v finančnem obdobju 2028–2034.
Natančno število pokrajin še ni dogovorjeno. To bo del političnih pogajanj, pri katerih bo treba upoštevati razvojne, geografske, zgodovinske in kulturne posebnosti posameznih območij.
Katere naloge bi prevzele pokrajine?
Med področji, ki bi jih bilo mogoče prenesti na pokrajinsko raven, Lotrič navaja regionalni razvoj, del prometne infrastrukture in organizacijo javnega potniškega prometa. Pokrajine bi lahko sodelovale tudi pri načrtovanju mreže srednjih in višjih šol, usklajevanju zdravstvenih in socialnih storitev ter regionalnem prostorskem načrtovanju.
Večjo vlogo bi lahko dobile še pri zaščiti in reševanju, protipoplavnih ukrepih, odzivanju na naravne nesreče in vodenju večjih razvojnih naložb. Ob prenosu nalog bi država morala zagotoviti tudi denar, zaposlene in premoženje, potrebno za njihovo izvajanje. Občinam pristojnosti ne bi odvzemali.
Potrebo po decentralizaciji kažejo tudi podatki o dnevnih migracijah. Približno 140.000 ljudi se vsak dan vozi na delo v Ljubljano, v prestolnici pa je že zdaj približno četrtina vseh delovnih mest v državi. Brez sprememb bi se lahko ta delež do leta 2050 približal 30 odstotkom.
Od ustavne podlage je minilo že 20 let
Ustavne spremembe, ki so omogočile ustanovitev pokrajin, so bile sprejete leta 2006. Dve desetletji pozneje Slovenija druge ravni lokalne samouprave še vedno nima.
Koalicijske stranke in ministrstva naj bi zdaj pripravili akcijski načrt z odgovornimi nosilci in časovnimi roki. Lotrič meni, da je strokovnih podlag dovolj, saj so jih v preteklih letih pripravili več kot 1300 strani.
“Dvajset let smo porabili za dogovarjanje. Naslednja leta morajo prinesti rezultate,” je dejal. Če bo politično soglasje doseženo, bi tako lahko bila zakonodajna podlaga sprejeta leta 2027, naslednja tri leta pa bi bila namenjena prenosu nalog in pripravi na prve volitve.
