Zakaj lahko iz enega oblaka vztrajno rosi, iz drugega, ki vsebuje podobno količino vode, pa ne pade skoraj nič? Nova raziskava kaže, da ni pomembno le, koliko vode je v oblaku. Veliko vlogo ima tudi pot, po kateri se kapljice premikajo skozi njegov vlažni in suhi zrak.
Znanstveniki ameriškega nacionalnega laboratorija Brookhaven so analizirali več kot 700.000 vzorcev oblakov. Podatke so več let zbirali z radarji, laserji in drugimi merilnimi napravami na štirih območjih, med drugim nad Azori, Barbadosom in delom Tihega oceana.
Osredotočili so se na nizke oblake nad morjem, ki lahko prekrivajo ogromne površine. Njihove ugotovitve, objavljene v znanstveni reviji Proceedings of the National Academy of Sciences, bi lahko pomagale izboljšati vremenske in podnebne modele.
Več vode še ne pomeni več dežja
Pogosta predstava je, da mora oblak najprej zbrati dovolj tekoče vode, preden lahko začne deževati. Raziskava kaže, da zgodba ni tako preprosta.
Nizki, razmeroma enakomerni oblaki vrste stratokumulus lahko ustvarijo rosenje tudi takrat, ko vsebujejo razmeroma malo vode. Kapljice imajo v njih precej ugodne razmere za rast in padanje proti površju.
Drugače je v plitvih kopastih oblakih, v katerih so zračni tokovi močnejši, vlaga pa je razporejena precej bolj neenakomerno. Nekatere kapljice potujejo skozi vlažne predele, kjer trčijo z drugimi kapljicami in rastejo. Druge zaidejo v bolj suh zrak ter delno ali povsem izhlapijo.
Dve kapljici v istem oblaku imata lahko zato povsem različno usodo. Ena zraste in pade proti morju, druga izgine, še preden zapusti oblak.
Pomembna je življenjska pot kapljice
Primerjava je pokazala, da plitvi kopasti oblaki ob enaki količini tekoče vode ustvarijo padavine redkeje kot stratokumulusi. Ko iz njih vendarle začne deževati, so kapljice približno dvakrat večje, a jih je lahko več desetkrat ali celo stokrat manj.
Današnji vremenski modeli ne morejo spremljati vsake od neštetih kapljic v oblaku. Zato uporabljajo poenostavljene izračune, ki opisujejo, kdaj drobne kapljice postanejo dovolj velike za nastanek padavin.
Nove ugotovitve kažejo, da bi morali prihodnji modeli več pozornosti nameniti tudi zračnim tokovom in različnim potem kapljic. Oblak namreč ni le posoda, ki se počasi polni z vodo. Je živahno okolje, v katerem se kapljice dvigujejo, spuščajo, rastejo in izhlapevajo – njihovo potovanje pa na koncu odloči, ali bomo potrebovali dežnik.
