Otrok odrine krožnik, starši začnejo prepričevati, obljubljati sladico in šteti grižljaje. Večerja se spremeni v pogajanja, hrana pa v boj za premoč. Izbirčnost je zlasti pri malčkih pogosto običajna razvojna faza, nekatere dobronamerne poteze odraslih pa lahko odpor do hrane še okrepijo.
Ameriška akademija za pediatrijo pojasnjuje, da se po hitri rasti v prvem letu otrokova rast in tek pogosto upočasnita. Malček lahko hrano, ki jo je včeraj oboževal, danes zavrne, nato pa jo čez nekaj časa znova sprejme.
Cilj zato ni, da otrok pri vsakem obroku poje vse, temveč da se postopoma srečuje z različnimi živili in ohrani stik z lastnim občutkom lakote ter sitosti.
1. Siljenje, naj poje še nekaj grižljajev
Stavki, kot sta “Samo še tri žlice” in “Od mize ne greš, dokler ne poješ”, morda prinesejo nekaj zaužitih grižljajev, vendar lahko povečajo odpor do hrane. Otrok se začne bolj ukvarjati s pritiskom staršev kot z okusom in občutkom sitosti.
Starši odločajo, kaj in kdaj bo na mizi, otrok pa naj odloči, ali bo jedel in koliko. Ameriška akademija za pediatrijo odsvetuje pritiskanje in kaznovanje ob zavrnitvi hrane.
2. Podkupovanje s sladico
“Če poješ brokoli, dobiš čokolado” otroku sporoča, da je brokoli neprijetna naloga, sladica pa nagrada. Tako postane sladko živilo še privlačnejše, druga hrana pa nekaj, kar je treba pretrpeti.
Sladica naj ne bo plačilo za prazen krožnik. Otrok naj se tudi ne uči jesti čez občutek sitosti samo zato, da bi prišel do nagrade.
3. Kuhanje več različnih večerij
Ko starši ob vsaki zavrnitvi takoj pripravijo testenine, kosmiče ali drug najljubši obrok, se otrok nauči, da se vztrajanje izplača. To ne pomeni, da mora ostati brez vsega, kar pozna.
Smiselno je pripraviti en družinski obrok in vanj vključiti vsaj eno živilo, ki ga otrok običajno sprejme. Nato se staršem ni treba spreminjati v kuharje po naročilu.
4. Nalaganje prevelikih porcij
Poln krožnik je lahko za majhnega otroka odbijajoč, še preden jed sploh poskusi. Nova ali manj priljubljena živila ponudimo v zelo majhni količini. Če želi, lahko otrok vedno dobi še.
Majhna porcija zmanjšuje pritisk in količino zavržene hrane, hkrati pa otroku omogoča, da se z živilom seznani.
5. Spreminjanje vsakega obroka v predstavo
Pretirano hvaljenje vsakega grižljaja, prosjačenje in nenehno komentiranje lahko otroku pokažejo, da ima z zavračanjem hrane zanesljiv način za pridobivanje pozornosti.
Obrok naj ostane čim bolj miren. Pogovor se lahko vrti okoli dneva, družinskih načrtov ali prijetnih dogodkov, ne samo okoli tega, kaj je ostalo na krožniku.
6. Prehitro opuščanje zavrnjenega živila
Če otrok korenje enkrat zavrne, to še ne pomeni, da ga nikoli ne bo jedel. Po podatkih Ameriške akademije za pediatrijo lahko otrok novo živilo sprejme šele po 15 ali 20 srečanjih z njim.
Ponujanje naj bo nevtralno in brez zahteve, da mora otrok hrano poskusiti vsakič.
7. Prigrizki in pijača tik pred obrokom
Otrok, ki ves dan nekaj grizlja ali pred večerjo popije veliko mleka oziroma sladke pijače, za mizo morda preprosto ni lačen. Pomagajo približno ustaljeni časi obrokov in malic ter voda med njimi.
Če otrok raste in se razvija pričakovano, je občasno zavračanje jedi praviloma manj zaskrbljujoče. Posvet s pediatrom pa je smiseln ob izgubljanju telesne teže, težavah z rastjo, bolečinah, pogostem davljenju ali bruhanju ter zelo ozkem izboru živil, ki se še zmanjšuje. Takrat morda ne gre več zgolj za običajno izbirčnost.
