Čmrlji bi lahko ob bolezni načrtno iskali rastlinske snovi z zdravilnimi lastnostmi. V poskusu so kolonije, izpostavljene glivi, ki napada čebelje ličinke, vse pogosteje izbirale nektar s kvercetinom – naravno spojino s protimikrobnim delovanjem. Raziskovalci opozarjajo, da gre za zanimiv znak morebitnega samozdravljenja, ne pa še za dokončen dokaz.
Sposobnost živali, da ob bolezni poiščejo določene rastline ali druge naravne snovi, je znana kot zoofarmakognozija. Takšno vedenje so raziskovalci že opazili pri šimpanzih, nekaterih pticah in drugih živalih. Nova raziskava kaže, da bi lahko podobno sposobnost imeli tudi čmrlji.
Raziskovalci belgijske univerze KU Leuven in španske Univerze v Valladolidu so preučevali vedenje 18 kolonij temnih zemeljskih čmrljev oziroma vrste Bombus terrestris. Ugotovitve so objavili v znanstveni reviji Royal Society Open Science, podatki in računalniška koda raziskave pa so javno dostopni tudi v repozitoriju KU Leuven.
Čmrlji so lahko izbirali med dvema vrstama nektarja
Kolonije so razdelili v tri skupine. Prvo so izpostavili glivi Ascosphaera apis, ki povzroča bolezen čebelje zalege in lahko ubije ličinke. Druga skupina je bila izpostavljena bakteriji Serratia marcescens, ki lahko okuži prebavila odraslih čebel. Tretja skupina je ostala zdrava in je služila kot kontrola.
Čmrlje so namestili v posebne letalne šotore z osmimi robotskimi cvetovi. Polovica cvetov je ponujala navadno sladkorno raztopino, druga polovica pa raztopino s kvercetinom.
Kvercetin je rastlinska spojina iz skupine flavonoidov, ki jo je mogoče najti tudi v cvetnem prahu in nektarju. Znana je po protimikrobnih lastnostih, vendar je lahko uživanje takšnih sekundarnih rastlinskih snovi za zdravo žival tudi energijsko ali prehransko manj ugodno.
Senzorji v robotskih cvetovih so samodejno zabeležili vsak obisk in čas hranjenja. Raziskovalci so v celotnem poskusu zbrali podatke o več kot 54.000 obiskih cvetov.
Odziv je bil odvisen od vrste povzročitelja
V petih dneh prostega nabiranja so kolonije, izpostavljene glivi, vse pogosteje obiskovale cvetove s kvercetinom. Čmrlji so ob njih preživeli tudi več časa in popili več obogatene raztopine.
Pri kolonijah, izpostavljenih bakteriji, podobne spremembe niso zaznali. Tudi zdravi čmrlji niso začeli pogosteje izbirati kvercetina.
Rezultati kažejo, da čmrlji prehranskega vedenja niso spremenili že zaradi katerekoli nevarnosti, temveč je bil njihov odziv povezan z vrsto povzročitelja bolezni.
Posebej zanimivo je, da gliva prizadene predvsem ličinke, medtem ko nektar nabirajo odrasle delavke. Povečano zbiranje kvercetina bi zato lahko pomenilo obliko tako imenovanega družbenega zdravljenja, pri katerem delavke ne iščejo zaščite le zase, temveč za zalego in celotno kolonijo.
Dokaza o zdravilnem učinku še ni
Raziskovalci kljub temu ostajajo previdni. V poskusu niso preverjali, ali je kvercetin dejansko zmanjšal glivično okužbo ali povečal preživetje ličink. Opazili so spremembo vedenja, ne pa tudi njenega morebitnega zdravstvenega učinka.
Prav tako ostaja odprto vprašanje, kako čmrlji zaznajo bolezen v koloniji in zakaj se na glivo odzovejo drugače kot na bakterijo. Za dokončno potrditev samozdravljenja bi morali prihodnji poskusi pokazati, da izbrana snov okuženim živalim ali njihovim potomcem resnično koristi.
Raziskava zato ne dokazuje, da se čmrlji zdravijo enako premišljeno kot ljudje. Kaže pa, da lahko kolonija ob določeni bolezni prilagodi izbiro hrane na način, ki je skladen z iskanjem naravne zaščite.
