Kilometre dolgih plitvih kotanj na avstralski kraški ravnini Nullarbor niso izoblikovale reke, kot bi lahko sklepali po njihovem videzu. Mednarodna raziskava s pomembnim sodelovanjem slovenskih znanstvenikov je pokazala, da so nastale zaradi postopnega podiranja obsežnih jamskih sistemov globoko pod površjem.
Nullarbor ob južni obali Avstralije je ena največjih kraških ravnin na svetu. Razteza se na več kot 200.000 kvadratnih kilometrih, kar je približno toliko kot deset Slovenij. Na severu prehaja v Veliko Viktorijino puščavo, na jugu pa se končuje z več kot sto metrov visokimi klifi nad Velikim avstralskim zalivom.
Ime ravnine izhaja iz latinskih besed “nullus arbor”, kar pomeni “brez drevesa”. Prav ravno apnenčasto površje, suho podnebje in redko rastje so raziskovalcem omogočili proučevanje oblik, ki jih v drugih kraških pokrajinah pogosto zakrivajo rastje in razgiban relief, poroča STA.
Kot so sporočili iz ZRC SAZU, so znanstvenike zanimala predvsem s sedimentom zapolnjena podolja, ki na površju spominjajo na široke rečne struge. Nekatera so daljša od 20 kilometrov in široka od 100 do 500 metrov, vendar večinoma niso globlja od desetih metrov. Zaradi njihove izjemne plitvosti jih je v prostrani pokrajini s tal težko opaziti.
Pod površjem odkrili razpokano kamnino in jamske sisteme
“S površja so te oblike videti podobne plitvim rečnim dolinam ali jarkom, vendar naši podatki kažejo, da je njihov izvor drugačen,” je pojasnil vodja raziskave Matej Lipar z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU.
Raziskovalci so pri iskanju odgovora povezali več različnih metod. Analizirali so satelitske posnetke in digitalne modele reliefa, opravili geofizikalne meritve, pregledali avstralski kataster jamskih sistemov, območje posneli z brezpilotnimi letalniki ter proučili razgaljene profile v obalnih klifih. Analizirali so tudi sestavo in starost sedimentov v podoljih.
Na digitalnih modelih so poudarili že najmanjše višinske razlike in tako prepoznali ter kartirali podolja, nato pa z električnimi in seizmičnimi meritvami preverili njihovo podzemno zgradbo. Električni tok in potresni tresljaji namreč skozi trden apnenec potujejo drugače kot skozi razpokano kamnino in drobne sedimente.
Meritve so pokazale, da so pod podolji globoke cone razpokane kamnine in sedimentov. Nekatere segajo globlje od dosega uporabljenih merilnih naprav, več podolij pa je neposredno povezanih z znanimi jamami in udornicami.
“Posamezna raziskovalna metoda ne bi zadoščala. Toda s povezovanjem kartiranja, geofizikalnih meritev, podatkov o jamah in analiz sedimentov smo ugotovili, da so ta podolja povezana z globokimi jamskimi sistemi pod Nullarborjem,” je poudaril Lipar.
Po njegovih besedah so se stropi jam postopoma udirali, nad njimi pa se je posedala tudi kamnina. Na površju so tako nastale dolge in plitve kotanje, ki le po videzu spominjajo na rečne doline.
V sedimentih ni bilo sledi rečnega toka
Pomemben del odgovora so ponudili sedimenti, ki jih je s svojo skupino proučeval Andrej Šmuc z Oddelka za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
“Če bi podolja izoblikovale reke, bi v sedimentih pričakovali sledi enosmernega toka vode ter dokaze o prenosu sedimenta v rečni strugi. Takšnih dokazov nismo našli,” je dejal Šmuc.
Analize so pokazale, da večji del sedimenta izvira iz preperevanja okoliškega apnenca, material pa je bil v podolja spran z njihovih pobočij. Ugotovitve so tako zavrnile domnevo, da gre za ostanke nekdanjih površinskih vodotokov.
Odkritje po navedbah Uroša Stepišnika z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani spreminja tudi razumevanje razvoja kraškega podzemlja.
Na kraških območjih so že dolgo znane tako imenovane brezstrope jame, nekdanji jamski rovi, ki jih je dolgotrajno zniževanje površja postopoma razgalilo. Pri njih je na površju običajno mogoče slediti enemu samemu rovu, oblike na Nullarborju pa so bistveno obsežnejše.
“Gre za obsežne udorne oblike, nekakšne udorne jame, ki ne kažejo poteka posameznega rova, temveč potek pretočnih koridorjev, torej celih svežnjev jam iz več generacij,” je pojasnil Stepišnik. Takšnih oblik znanstveniki doslej niso prepoznali, saj jih drugod pogosto prekrivata rastje in razgibano površje.
Raziskava objavljena v reviji skupine Nature
V mednarodni raziskavi so sodelovali raziskovalci Geografskega inštituta Antona Melika in Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Naravoslovnotehniške ter Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Pridružili so se jim znanstveniki z avstralskih univerz The University of Western Australia, Curtin University, La Trobe University in The University of Queensland.
Rezultati raziskave so bili objavljeni v znanstveni reviji Communications Earth & Environment, ki sodi v skupino Nature Portfolio. Slovenski del raziskave je financirala Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije.
Terensko delo je potekalo na ozemlju aboriginskega ljudstva Mirning, njegovi predstavniki pa so raziskovalce spremljali tudi med raziskovanjem območja.
