Katoliška cerkev danes obhaja deseti svetovni dan ubogih, ki letos poteka pod geslom “Gospod je zavetišče ubogega”. Papež Leon XIV. ob tej priložnosti v ospredje postavlja vprašanje, ali krščanske skupnosti res dosežejo ljudi na robu družbe ter jim omogočijo, da sodelujejo pri odločanju o pomoči, ki jo potrebujejo.
Svetovni dan ubogih je leta 2016 ob koncu izrednega jubileja usmiljenja uvedel papež Frančišek. Cerkev ga vsako leto obhaja na nedeljo pred praznikom Kristusa Kralja.
Roman Vučajnk, predsednik Koordinacije voditeljev karitativnih ustanov pri Slovenski škofovski konferenci, je ob letošnjem svetovnem dnevu opozoril, da mora biti pomoč dostopna, pravočasna in prilagojena dejanskim potrebam posameznika.
“Človek v stiski ima pravico, da pove, kako razume svoj položaj, kaj želi spremeniti in kakšno podporo pri tem potrebuje,” je poudaril Vučajnk in dodal: “Njegova presoja je pomembna pri dogovoru o pomoči in pri poznejšem preverjanju, ali je ta dosegla svoj namen.”
Revščina ni le pomanjkanje denarja
Papež Leon XIV. v letošnji poslanici svetopisemsko podobo zavetišča povezuje z vprašanjem, ali Cerkev dejansko doseže ljudi, ki živijo na robu. Opozarja tudi na predsodke, ki zlasti v digitalnem okolju otežujejo, da bi bil glas ljudi v stiski slišan.
V Sloveniji so pretekla obhajanja svetovnega dne ubogih opozorila na različne oblike stiske. Leta 2024 so blagoslovili trinajst ključev, ki so predstavljali nove domove za trinajst družin brez doma. S tem so izpostavili pomen varnega stanovanja za trajnejši izhod iz revščine.
Lani so predstavniki Slovenske karitas, Malteške pomoči Slovenija in Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote ob materialni revščini opozorili še na osamljenost, odtujenost in potrebo po spremljanju ljudi v težkih življenjskih obdobjih.
Ob paketu hrane tudi dolgoročnejša pomoč
Vučajnk je poudaril, da mora človek, ki nima denarja za hrano ali ogrevanje, pomoč prejeti hitro. Če se stiska ponavlja, pa samo enkratna materialna pomoč pogosto ni dovolj.
“Človeku, ki nima sredstev za hrano ali ogrevanje, je treba pomagati hitro. Kadar se stiska ponavlja, je z njim smiselno ugotoviti, kaj jo ohranja in kdo mu lahko zagotovi dolgoročnejšo podporo,” je pojasnil.
Včasih je ovira bolezen, pomanjkanje prevoza ali nezmožnost, da bi človek sam obiskal pristojno službo. V takšnih primerih je lahko spremstvo prostovoljca ali sodelavca dobrodelne ustanove odločilen del pomoči.
“Pri osamljenosti ali izgubi bližnjega pa ima posebno vrednost reden obisk človeka, ki mu je pripravljen prisluhniti,” je izpostavil predsednik koordinacije.
Kdo je ostal zunaj dosega pomoči?
Pomembno je tudi sodelovanje med karitativnimi ustanovami, župnijami in javnimi službami. Organizacije lahko skupaj prepoznajo ovire, zaradi katerih ljudje ne pridejo do pomoči, ter se dogovorijo, kdo bo posameznika spremljal tudi po prvi intervenciji.
Vučajnk je opozoril, da uspešnosti dobrodelnih programov ni mogoče meriti le s številom razdeljenih paketov hrane ali opravljenih obiskov. Treba se je vprašati tudi, kdo je ostal zunaj dosega programov, ali je bila pomoč pravočasna in kako so jo ocenili njeni prejemniki.
“Papeževo povabilo, naj bo Cerkev zavetišče ubogih, nas tako zavezuje k rednemu preverjanju, ali so vrata naših ustanov ljudem v stiski dejansko odprta in ali imajo pri nas možnost soodločati o podpori, ki zadeva njihovo življenje,” je sklenil Vučajnk.
