Brezplačnih plaž je marsikje le za vzorec, zasebni koncesionarji pa z ležalniki, restavracijami in bazeni ustvarjajo milijardne prihodke. Aktivisti zahtevajo, da država ljudem vrne dostop do morja.
V Italiji se zaostruje spor glede dostopa do morja. Čeprav je obala javno dobro, so številne peščene plaže že desetletja razdeljene med zasebne koncesionarje, ki obiskovalcem zaračunavajo uporabo ležalnikov, senčnikov in drugih storitev.
Italija ima skoraj 8000 kilometrov obale in približno 30.000 zasebnih kopališč oziroma lidov. Poročilo okoljevarstvene organizacije Legambiente iz leta 2022 je pokazalo, da zasebna podjetja zasedajo okoli 43 odstotkov italijanskih peščenih obal, poroča The Guardian.
Cene so odvisne od kraja in oddaljenosti od morja. V letovišču Milano Marittima senčnik in dva ležalnika ob baru letos staneta okoli 30 evrov, prostor tik ob vodi pa lahko stane 60 evrov.
Ponekod je javnosti ostalo manj kot dva odstotka plaže
Brezplačne plaže so pogosto manj urejene, težje dostopne ali oddaljene od turističnih središč. Marsikje nimajo sanitarij, košev za smeti in reševalcev iz vode, medtem ko so zasebni deli obdani z zidovi, ograjami, vrati in živimi mejami.
Med območji z največjim deležem zasebno upravljanih plaž sta Toskana in Romanja. V Forte dei Marmi je zasebnim letoviščem oddanih 94 odstotkov mestne plaže, v bližnji Pietrasanti 98,8 odstotka, v Camaioreju pa 98,4 odstotka.
V kraju Gatteo a Mare ob Jadranskem morju do nedavnega ni bilo niti enega prostega odseka plaže. Po javnih protestih so kopalcem brez plačila namenili deset metrov od skupno približno 700 metrov obale.
Danilo Ruggiero iz gibanja Mare Libero opozarja, da so se nekdanja kopališča spremenila v manjša letovišča z restavracijami, trgovinami, parkirišči, telovadnicami in bazeni. Razmere v Ostii zahodno od Rima, kjer zasebni upravljavci obvladujejo okoli 80 odstotkov obale, je opisal kot “združene države zasebnih kopališč”.
V boj za plaže sta se vpletli tudi mafija in vojska
Spor ni omejen le na turistične koncesije. Zaradi visokih prihodkov in velikega deleža gotovinskega poslovanja so nekatera kopališča postala zanimiva tudi za organizirani kriminal.
Eden najbolj odmevnih primerov prihaja iz Bacolija ob Neapeljskem zalivu. Tamkajšnji župan Josi Gerardo Della Ragione že več let odstranjuje nezakonite objekte in odpira poti do morja. Po njegovih navedbah so bile plaže nekoč zaprte z bodečo žico, vrati in domofoni, skozi katere so lahko prišli le izbrani obiskovalci.
Vila Ferretti iz 19. stoletja je pristala v rokah družine Pariante, povezane s Camorro, ki je zaprla javni dostop do bližnje plaže. Italijanski protimafijski organi so posest zasegli, občina pa je plažo in vrt pozneje preuredila v javni park.
Na območju plaže Miseno je dodatnih približno 100.000 kvadratnih metrov obale namenjenih izključni uporabi pripadnikov mornarice, letalstva, vojske, obalne straže in finančne policije.
Država pobere le majhen del prihodkov
Koncesijski sistem se je začel razvijati v začetku 20. stoletja, močno pa se je razširil s turističnim razcvetom v šestdesetih letih. Majhni kioski so postopoma postali veliki kompleksi z bazeni, restavracijami, parkirišči in prostori za zasebne dogodke.
Težava so bile predvsem pogodbe, ki so se samodejno podaljševale. Do leta 2020 je minimalna letna najemnina za upravljanje kopališča znašala le 364 evrov. Italijansko računsko sodišče je ugotovilo, da je država med letoma 2016 in 2020 od koncesij v povprečju prejela približno 102 milijona evrov na leto, medtem ko so bile ocene prihodkov celotne panoge več milijard evrov.
Evropska unija od Italije že od leta 2006 zahteva, naj koncesije razdeli na preglednih javnih razpisih. Italijanske vlade so izvajanje pravil večkrat preložile. Po ureditvi, sprejeti septembra 2024, naj bi bili razpisi izvedeni do junija 2027, obstoječe koncesije pa bi ostale veljavne do septembra istega leta. Rok se lahko iz objektivnih razlogov podaljša do marca 2028, je takrat poročal Reuters.
Zagovorniki sistema poudarjajo, da zasebna kopališča zagotavljajo urejenost in reševalno službo. Aktivisti odgovarjajo, da se javno dobro uporablja predvsem za zasebni dobiček, prebivalci in obiskovalci pa izgubljajo brezplačen dostop do morja.
