Vesoljski teleskop James Webb je astronomom omogočil doslej najpodrobnejši pogled na nenavaden planet, ki kroži okoli mrtve zvezde. Odkritje ne razkriva le, kako lahko velikanski planeti preživijo smrt svojih zvezd, temveč ponuja tudi vpogled v to, kakšna usoda čaka naš sončni sistem čez približno pet milijard let, ko bo Sonce postalo bela pritlikavka.
Kot poroča CNN, so raziskovalci z Webbovimi meritvami prvič podrobno analizirali atmosfero eksoplaneta WD 1856 b. Študija, objavljena v reviji Nature, nakazuje, da se lahko plinski velikani po smrti svoje zvezde preselijo v povsem nove orbite in tam obstanejo še milijarde oziroma celo bilijone let.
Planet, ki ne bi smel obstajati
Planet WD 1856 b so astronomi odkrili leta 2020. Od Zemlje je oddaljen približno 80 svetlobnih let in kroži okoli bele pritlikavke – ostanka nekoč Soncu podobne zvezde.
Sistem že od odkritja buri domišljijo astronomov. Planet je namreč velik približno kot Jupiter, njegova zvezda pa je po krčenju ostala velika le še približno toliko kot Zemlja. Še bolj presenetljivo je, da planet svojo mrtvo zvezdo obkroži vsakih 34 ur na razdalji manj kot treh milijonov kilometrov.
“To je eden najbolj bizarnih planetarnih sistemov, kar jih poznamo,” je dejal vodilni avtor raziskave dr. Christopher O’Connor.
Težava je v tem, da bi morala zvezda med preobrazbo v rdečo orjakinjo planet preprosto pogoltniti. Kljub temu je WD 1856 b preživel.
James Webb razkril nepričakovane podrobnosti
Da bi razrešili uganko, je mednarodna raziskovalna skupina z vesoljskim teleskopom James Webb analizirala svetlobo, ki med prehodom planeta potuje skozi njegovo atmosfero.
Opazovanja so bila izjemno zahtevna. Tranzit planeta traja le osem minut, bela pritlikavka pa oddaja bistveno manj svetlobe kot običajne zvezde.
“Če pomežiknete, lahko tranzit zamudite,” je pojasnila soavtorica raziskave dr. Victoria Boehm.
Analiza je pokazala, da ima planet med štiri- in enajstkrat večjo maso od Jupitra. Njegova temperatura znaša okoli 127 stopinj Celzija, kar je precej več, kot bi pričakovali glede na šibko sevanje bele pritlikavke.
Poleg tega je Webb prvič zaznal tudi sestavo njegove atmosfere. Raziskovalci so odkrili sledi metana ter drobnih delcev oblakov in meglice, kar predstavlja prvo neposredno analizo atmosfere planeta, ki kroži okoli mrtve zvezde.
Planet se je po smrti zvezde preselil bližje
Na podlagi novih meritev so raziskovalci rekonstruirali razvoj sistema.
Njihovi modeli kažejo, da je planet prvotno krožil precej dlje od svoje zvezde in je bil na varni razdalji, ko se je ta razširila v rdečo orjakinjo.
Šele po njenem kolapsu v belo pritlikavko so gravitacijske motnje drugih teles v sistemu postopoma spremenile njegovo orbito in ga potisnile precej bližje ostanku zvezde. Med tem procesom se je notranjost planeta močno segrela.
Podatki kažejo, da se je to zgodilo pred približno milijardo let, kar po mnenju raziskovalcev močno podpira teorijo o poznejši gravitacijski migraciji in ne scenarija, po katerem bi planet preživel neposredno potovanje skozi razširjeno zvezdo.
Kaj to pomeni za Sonce in naše planete?
Odkritje ponuja tudi pomemben vpogled v prihodnost našega osončja.
Čez približno pet milijard let bo Sonce porabilo zaloge vodika in se razširilo v rdečo orjakinjo. Po današnjih izračunih bo pri tem skoraj zagotovo pogoltnilo Merkur in Venero, medtem ko usoda Zemlje ostaja negotova.
Približno milijardo let pozneje se bo Sonce skrčilo v belo pritlikavko.
Nova raziskava kaže, da Jupiter, Saturn in drugi zunanji planeti verjetno ne bodo izginili. Nasprotno – lahko bodo okoli ostanka Sonca krožili še nepredstavljivo dolgo, njihove orbite pa se bodo sčasoma celo bistveno spremenile.
“Naši rezultati kažejo, da smrt zvezde ni konec. Nekateri planeti lahko tudi po smrti svoje zvezde doživijo dolgo in dinamično prihodnost,” je poudaril vodilni avtor raziskave dr. Ryan MacDonald.
Raziskovalci pričakujejo, da bodo nadaljnja opazovanja z vesoljskim teleskopom James Webb razkrila še več podrobnosti o atmosferi planeta WD 1856 b in pomagala odgovoriti na eno največjih vprašanj sodobne astronomije – kako se planetarni sistemi razvijajo po smrti svojih zvezd.
