Ledeni delci, ki iz podzemnega oceana Saturnove lune Encelad bruhajo v vesolje, med zamrzovanjem ločijo in zgostijo različne snovi. Naravni proces bi lahko prihodnjim vesoljskim plovilom močno olajšal iskanje morebitnih sledi življenja.
Encelad pod debelo ledeno skorjo skriva globalni ocean tekoče vode. Skozi razpoke na njegovem južnem polu v vesolje bruhajo vodna para in drobni ledeni delci, ki vsebujejo soli ter organske spojine. Vesoljsko plovilo Cassini je med preleti skozi te oblake že opravilo prve neposredne meritve snovi iz nezemeljskega oceana.
Mednarodna raziskovalna skupina pod vodstvom Franka Postberga s Svobodne univerze v Berlinu je zdaj združila podatke sonde Cassini, laboratorijske poskuse in teoretične modele. Raziskava, objavljena v reviji Science Advances, kaže, da kapljice oceanske vode na poti proti vesolju ne zamrznejo v trenutku, kot so domnevali doslej.
Snovi se med zamrzovanjem ločijo
Kapljice nastanejo, ko mehurčki plina dosežejo površino podzemnega oceana in počijo. Vodna para jih nato ponese skozi razpoke v ledeni skorji. Ker zamrzovanje poteka razmeroma počasi, se raztopljene snovi začnejo med seboj ločevati.
Natrijev klorid oziroma kuhinjska sol se na primer loči od natrijevega karbonata, podobno pa se prerazporedijo tudi organske spojine. Tako v posameznih delih zamrznjene kapljice nastanejo območja z zelo visoko koncentracijo določene snovi.
Ledeni delci se skozi razpoke premikajo s hitrostjo do približno 1000 kilometrov na uro. Ob trkih v stene razpok razpadejo na drobce, velike le nekaj mikrometrov, nato pa jih gejzirji izstrelijo v vesolje. Posamezen delec lahko zato vsebuje skoraj izključno eno močno zgoščeno sestavino.
Kot pojasnjuje Postberg, Encelad na ta način opravi del postopka, ki bi v zemeljskem laboratoriju zahteval zapleteno pripravo vzorca.
Morebitne biološke sledi bi bile lažje opazne
Če bi kapljica vsebovala dele mikrobov ali druge biološke snovi, bi se lahko ti med zamrzovanjem zbrali v majhnem številu ledenih delcev. Takšni delci bi bili redki, vendar bi vsebovali dovolj zgoščen material, da bi ga lahko zaznali že z danes razpoložljivimi instrumenti.
Druga študija v isti številki revije je dodatno pokazala, da lahko zemeljski mikroorganizem Methanothermococcus okinawensis raste v laboratorijsko poustvarjenih razmerah Enceladovega oceana. Arheja, ki sicer živi ob globokomorskih hidrotermalnih vrelcih, je v poskusu proizvajala metan tudi ob zelo majhni količini ogljikovega dioksida.
Rezultati ne dokazujejo, da na Enceladu obstaja življenje. Kažejo pa, da bi tamkajšnje kemične razmere lahko omogočale delovanje nekaterih zelo starih oblik presnove in da bi njihove sledi lažje našli, kot so raziskovalci domnevali.
O nenavadnem dogajanju pod ledeno površino te Saturnove lune smo že pisali v prispevku o tem, ali je podzemni ocean izdolbel Enceladove “tigrove proge”. Nova spoznanja dajejo še večjo težo načrtovanim odpravam, ki bi posamezne delce iz gejzirjev analizirale neposredno v vesolju.
