Edvard Kadič se je v času mandata Golobove vlade pri označevanju njene “dejavnosti” posluževal dveh izrazov: komedija absurda in ladja norcev. Čas je pokazal, da je imel prav, a še več. Ta izraza namreč slej ko prej opisujeta neko dejavnost, katere temeljna lastnost je, da je bo nekoč zagotovo konec. Komedija absurda se konča, ko se spustijo odrske zavese. Za nobeno od “ladij norcev” pa tudi nikoli nismo slišali, da bi kdaj priplula do cilja. Za slovenski primer je še posebno uporabna najbolj znana veseloigra te vrste: Čakajoč na Godota Samuela Becketta.
V njej dva klošarja (klateža), postopajoča ob poljskem kolovozu, pričakujeta prihod Godota, nekakšnega odrešenika, ki jima bo pokazal pot in ublažil vsako njuno težavo. Primer je še posebno poučen za domači log: Golob je na oblast prišel prav zato, da bo Slovencev osvobodil oz. odrešil trpljenja, ki naj bi jim ga zadala tretja Janševa vlada v času covida. Nadaljevanje poznamo. Slovencem je domači Godot naložil nove davke, sprožil vojne z vitalnimi plastmi slovenskega naroda (kmetstvom, zdravniki, zdravstvenim osebjem, podjetniki, obrtniki, Cerkvijo …). Osvobodil ni nikogar, da pa bi bila groteska še večja, je prav na sebi izvršil tisto, kar je najbolj očital prejšnji vladi: radovoljno se je odrekel svobodi: pred celotno državo je namreč stopil v zakonski jarem.
Vsa ta protislovja oz. nenehne spopade z zdravim razumom je mogoče pravilno ovrednotiti le, če se zavedamo, da Golobova Svoboda vlade ni vodila sama, temveč je vajeti prepuščala drugi koalicijski stranki, Levici. Iznajdbe, ki so pestile Slovence med letoma 2022 in 2026, so namreč prihajale predvsem iz njenih logov. Ob tem je treba tudi priznati, da se je sama Svoboda počasi radikalizirala v smeri levega ekstremizma in so se ob koncu mandata razlike že precej zmanjšale. Volitve so pokazale, da razen nekaj zmedenih upokojencev, podprtih z močnimi segmenti nekdanjega represivnega aparata SFRJ (članov ZKJ, sodelavcev Udbe, Kosa in njihovih družin), večinski del Slovencev ni šel več na limanice retoriki ob epidemiji instant komponiranega Godota, temveč je volil v drugo smer, zoper njega.
Rezultat Svobode je bil sicer dober, a je večinoma temeljil na upokojencih, spet ne na vsakršnih, ampak tistih, ki so imeli “dolgove” do prejšnjega režima, kot smo pravkar zapisali. Teh pa je – žal! – ogromno. Delo Romana Leljaka na primer pokaže, kako globoko se je ta pošast zajedla v slovenstvo. Če je bil vsak deseti Slovenec v Partiji, jih je bilo pa v Udbi in Kosu še precej več. Ob volitvah te glasove spretno krmari nekdanji predsednik Centralnega komiteja ZKS Milan Kučan.
Za večino državljanov pa se je teater absurda 22. 3. 2026 končal, kar je formalno potrdila tudi sestava vlade 4. 6. 2026. Vse te dogodke se je dalo predvideti. To sem tudi sam storil, v svojem pisanju za Požareport ali v nastopih v Uri resnice. Dalo se je predvideti tudi, da bo po koncu Golobove vlade nastopila nova faza teatra absurda, kar se sedaj z nezmanjšano močjo dogaja. Levica namreč razpada, ta proces pa v slovenski prostor prinaša najfinejšo komiko, ki bi jo zavidali tudi svetovni mojstri peresa.
Čakajoč na… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)
