Astronomi so v velikanski radijski galaksiji odkrili sledi štirih ločenih obdobij aktivnosti osrednje supermasivne črne luknje. Vsako prebujenje je za seboj pustilo par velikanskih radijskih struktur, razporejenih na nasprotnih straneh galaksije. Če bodo ugotovitve potrjene, bi lahko šlo za prvi znani primer novega razreda radijskih galaksij.
Objekt z oznako J023721.13−010528.5 leži v masivni eliptični galaksiji. Raziskovalci so ga opazovali z nadgrajenim radijskim teleskopom Giant Metrewave Radio Telescope v Indiji, podatke pa so dopolnili z meritvami južnoafriškega teleskopa MeerKAT in ameriškega sistema Very Large Array.
Raziskavo so izvedli astronomi Indijskega inštituta za znanstveno izobraževanje in raziskovanje v Puni ter Nacionalnega centra za radijsko astrofiziko. Članek je za zdaj objavljen kot predtisk na strežniku arXiv, kar pomeni, da še ni prestal običajnega postopka neodvisne recenzije v znanstveni reviji. arxiv.org
Štirje pari sledi nekdanje aktivnosti
Supermasivna črna luknja sama ne oddaja svetlobe, lahko pa snov v njeni neposredni okolici ustvari izjemno močne curke plazme. Ti se z veliko hitrostjo širijo skozi galaksijo in okoliški prostor ter ob trkih s plinom ustvarjajo svetla območja radijskega sevanja.
Raziskovalci so okoli središča galaksije prepoznali štiri simetrične pare takšnih območij. Najmlajši ležijo najbližje jedru, starejši pa vse dlje od njega.
Starost radijskega sevanja so ocenili na približno od 4,5 do 20,5 milijona let. Sevanje je bilo od notranjih proti zunanjim strukturam postopoma starejše, kar ustreza razlagi, da so curki nastali v štirih različnih obdobjih.
Alternativna možnost je bila, da gre zgolj za naključne zgostitve znotraj enega neprekinjenega curka. V tem primeru bi morale imeti strukture podobno starost. Statistična analiza je pokazala, da je razlaga s tremi ločenimi notranjimi pari približno tri milijone krat verjetnejša od modela naključnih zgostitev.
Nova vrsta radijske galaksije
Galaksije, pri katerih se je osrednji vir curkov aktiviral dvakrat, astronomi imenujejo “dvojno-dvojne radijske galaksije”. Znanih je okoli 192 takšnih objektov.
Še redkejše so “trojno-dvojne” galaksije s sledmi treh obdobij aktivnosti. Raziskovalci poznajo le sedem potrjenih ali možnih primerov. Pri J023721.13−010528.5 pa prvič vidijo sledi štirih ločenih izbruhov curkov, zato predlagajo oznako “četverno-dvojna radijska galaksija”.
Celotna radijska struktura med najbolj oddaljenima svetlima območjema meri približno 3,9 milijona svetlobnih let. To je okoli 40-krat več od premera zvezdnega diska Rimske ceste.
Os curkov se je počasi obračala
Štirje pari radijskih struktur niso povsem poravnani. Njihove osi se postopoma obračajo, pri najbolj oddaljenem paru pa odmik doseže približno 24 stopinj.
Po razlagi raziskovalcev bi to lahko pomenilo, da se je os vrtenja osrednje črne luknje skozi milijone let počasi premikala oziroma precesirala. Galaksija ima zato značilno obliko črke S in je druga največja znana radijska struktura takšne oblike.
Avtorji menijo, da bi bile velikanske galaksije v obliki črke S najboljša mesta za iskanje drugih primerov ponavljajoče se aktivnosti. Zaradi velike razdalje med posameznimi strukturami je namreč lažje razlikovati sledove zaporednih obdobij.
O tem, kako snov v okolici takšnih objektov sproža mogočne pojave, smo pisali tudi v prispevku, v katerem je James Webb razkril, kako se “hrani” supermasivna črna luknja. Novo odkritje pa kaže, da lahko isti galaktični “motor” v dolgih obdobjih večkrat utihne in se znova prebudi.
