Znanstveniki so razvili metodo, s katero lahko prepoznajo dele velikih geoloških prelomov, kjer se kopiči največ napetosti in bi zato lahko nastali najmočnejši potresi. Pri preizkusu na Kamčatki je model izpostavil prav območje, kjer je pozneje prišlo do potresa z magnitudo 8,8. Natančnega časa potresa metoda ne more napovedati.
Raziskovalca Axel J. Periollat in Gareth J. Funning z Univerze Kalifornije v Riversideu sta metodo predstavila v izvirni študiji, objavljeni v znanstveni reviji Geophysical Research Letters.
Njuno delo temelji na satelitskih meritvah zelo počasnih premikov površja. Z njimi je mogoče ugotoviti, kateri deli meje med tektonskima ploščama prosto drsijo in kateri ostajajo zaradi trenja zaklenjeni.
Prav na zaklenjenih območjih se lahko desetletja ali celo stoletja kopiči napetost, ki se nato sprosti ob močnem potresu.
Preizkus na Kamčatki
Raziskovalca sta metodo preizkusila na območju Kamčatke na skrajnem vzhodu Rusije, kjer se Pacifiška plošča s hitrostjo približno 80 milimetrov na leto podriva pod manjšo Ohotsko ploščo. Gre za eno od območij, na katerih lahko nastanejo najmočnejši potresi in uničujoči cunamiji.
Z uporabo meritev globalnega navigacijskega satelitskega sistema oziroma GNSS sta izdelala verjetnostni model zaklenjenih delov preloma. Pri tem modelu nista vnaprej določila, kje naj bi bila nevarna območja, temveč je njihovo lego ocenil algoritem na podlagi izmerjenih premikov.
Rezultati so pokazali veliko zaklenjeno območje, na katerem se je napetost kopičila vse od velikega potresa z magnitudo 9,0 leta 1952. Znotraj njega so prepoznali še manjša, posebej močno zaklenjena območja.
Eno od njih se je ujemalo z območjem, na katerem se je leta 2025 začel potres z magnitudo 8,8. Po navedbah Univerze Kalifornije v Riversideu je prelom počil prav tam, kjer je model na podlagi predhodno zbranih podatkov pokazal največje kopičenje napetosti.
“Vedeli smo, kje se na podlagi razmeroma omejene zbirke podatkov kopiči napetost. Dejstvo, da se je metoda tako dobro izkazala, je potrdilo njen resnični potencial,” je pojasnil Periollat.
Ne gre za napovedovanje datuma potresa
Raziskovalca poudarjata, da metoda ne napoveduje, kdaj bo potres nastal. Prav tako iz nje ni mogoče zanesljivo določiti, kako velik cunami bi lahko sledil potresu. Lahko pa pomaga zožiti območja, na katerih je dolgoročno tveganje največje.
Potresa na Kamčatki leta 1952 in 2025 sta prizadela podoben globlji del preloma, vendar sta povzročila zelo različna cunamija. Leta 1952 je prišlo do precej večjega premika v plitvem delu preloma bliže oceanskemu jarku, zato je bil tudi cunami bistveno močnejši. Dogodek leta 2025 je povzročil manjši premik v bližini jarka in posledično šibkejši cunami.
Skupina metodo zdaj preverja tudi na območjih Japonske, Mehike, Nove Zelandije in severozahodne obale Severne Amerike. Oviro predstavljajo predvsem pomanjkljive meritve na morskem dnu, saj številni najnevarnejši prelomi ležijo pod oceanom.
Podobno kot nova raziskava tudi slovenski geokinematski model razkriva, da se posamezni deli naše države vsako leto premaknejo do tri milimetre. Natančne meritve tako omogočajo spremljanje deformacij površja, vendar same po sebi še ne pomenijo kratkoročne napovedi potresa.
“Ugotovimo lahko, kje bodo veliki potresi verjetno nastali, četudi ne moremo napovedati, kdaj se bodo zgodili,” je poudaril Periollat.
