Če razmišljate o novi jablani, hruški, slivi ali češnji, sajenja ni treba prelagati na pomlad. November je eden najboljših mesecev za sajenje sadnega drevja, zlasti sadik z golimi koreninami. Drevesa so že v mirovanju, zemlja pa je še dovolj topla in vlažna, da se korenine pred zimo prilagodijo novemu okolju.
Sadimo lahko, dokler tla niso zamrznjena ali povsem razmočena. V težki zemlji, v kateri zastaja voda, je bolje počakati ali izbrati drugo lego, saj korenine poleg vlage potrebujejo tudi zrak. Dolgotrajno zastajanje vode lahko povzroči njihovo gnitje.
Jesensko sajenje ima še eno prednost: drevo lahko spomladi začne rasti takoj, ko se tla ogrejejo. Spomladi posajene sadike se morajo ukoreniniti prav v času, ko že razvijajo liste in poganjke ter se lahko začne sušno obdobje.
Pravo drevo za pravo mesto
Pred nakupom preverimo, koliko prostora bo drevo potrebovalo čez nekaj let. Končna velikost ni odvisna le od sorte, temveč tudi od podlage, na katero je drevo cepljeno. Sadika na šibki podlagi ostane manjša, praviloma pa potrebuje trajno oporo in nekoliko več nege.
Sadno drevje večinoma potrebuje sončno in zračno lego. Toploljubnejše vrste, kot so kaki, figa, breskev in marelica, posadimo na zavetno, prisojno mesto.
Pri jablani, hruški, češnji in nekaterih slivah preverimo tudi opraševanje. Številne sorte za dober pridelek potrebujejo v bližini drugo, sočasno cvetočo sorto. Če je na sosednjih vrtovih že več sadnih dreves, je ta skrb pogosto odveč, vseeno pa je dobro vprašati prodajalca.
Sadilna jama naj bo široka, ne pretirano globoka
Sadilno jamo izkopljemo dovolj široko, da lahko korenine razporedimo brez zvijanja in tlačenja. Dno in stranice z vilami nekoliko zrahljamo, predvsem če je zemlja zbita.
Sadiko z golimi koreninami pred sajenjem za nekaj časa postavimo v vedro z vodo. Poškodovane ali posušene konce korenin odrežemo z ostrimi, čistimi škarjami.
Najpogostejša napaka je pregloboko sajenje. Drevo namestimo približno tako globoko, kot je raslo v drevesnici. Cepljeno mesto, ki ga prepoznamo kot zadebelitev na spodnjem delu debla, mora po sajenju ostati nad površino zemlje.
Kmetijsko gozdarski zavod Ljubljana pri jesenskem sajenju prav tako opozarja, da je treba globino skrbno določiti in sadiko postaviti v dovolj široko jamo, kjer korenine ne bodo stisnjene.
Po sajenju vedno zalijemo
Jamo postopoma zasujemo z izkopano zemljo in sadiko medtem rahlo potresemo, da prst zapolni prostore med koreninami. Zemljo nato nežno pohodimo, vendar je ne zbijemo pretirano.
Na novo posajeno drevo temeljito zalijemo tudi takrat, ko je zemlja že vlažna. Voda pomaga, da se prst oprime korenin in da okoli njih ne ostanejo večji zračni žepi.
Višjo ali šibkejšo sadiko privežemo ob oporni kol. Vez naj bo dovolj široka in prožna, da ne poškoduje lubja. Opora naj drevesu pomaga pri ukoreninjanju, ne pa povsem prepreči naravnega premikanja debla.
Okoli drevesa lahko razprostremo plast komposta, listja ali druge organske zastirke. Zastirka naj se ne dotika debla, saj lahko stalna vlaga ob lubju spodbuja bolezni in gnitje.
Jeseni posajeno drevo bo čez zimo videti, kot da se z njim nič ne dogaja. Pod površjem pa se bo pripravljalo na pomlad – in prav dobra začetna priprava pogosto odloča, kako zdravo in rodovitno bo v prihodnjih letih.
