Besede zvenijo mirno, nasmeh pa je nekoliko napet. Sogovornik zatrjuje, da ga nekaj ne moti, hkrati pa govori tišje, umika pogled ali prekriža roke. Ko se besede, glas in obraz ne ujemajo, hitro začutimo, da nekaj ni povsem tako, kot se zdi.
Takšno neskladje pritegne pozornost, ker človeški možgani pri pogovoru ne obdelujejo samo besed. Spremljajo tudi izraz obraza, hitrost govora, premore, držo in okoliščine. Ko ti deli sporočila kažejo v različne smeri, postane pomen manj jasen, z njim pa se lahko zmanjša tudi občutek zaupanja.
Neskladje vzbudi dvom, ne razkrije pa resnice
Raziskave kažejo, da obrazni izrazi vplivajo na to, kako verodostojne se nam zdijo izrečene besede. V dveh poskusih so udeleženci izjavam bolj zaupali, kadar jih je spremljal sproščen nasmeh, manj pa, kadar je bil nasmeh videti zadržan ali nadzorovan. Študija, objavljena v reviji Evolutionary Psychology, je tako pokazala vpliv izraza na zaznano verodostojnost sporočila.
To še ne pomeni, da je zadržan nasmeh dokaz laži. Človek je lahko živčen, ker se boji, da mu ne bomo verjeli. Morda mu je neprijetno govoriti o čustvih, želi preprečiti prepir ali pa skuša ostati miren v okolju, kjer se ne počuti varno. Podoben izraz se lahko pojavi tudi zaradi utrujenosti, zadrege ali povsem osebnega načina komunikacije.
Govorica telesa kaže, da človek nekaj doživlja. Veliko težje pa razkrije, kaj natančno doživlja in zakaj. Umikanje pogleda lahko pomeni laganje, lahko pa tudi razmišljanje, sramežljivost, kulturno navado ali nelagodje zaradi obtožujočega vprašanja.
Ljudje laži prepoznavamo precej slabše, kot mislimo
Ena najobsežnejših metaanaliz je združila rezultate 206 dokumentov in presoje skoraj 25.000 opazovalcev. Ljudje so resnične in lažne izjave pravilno razlikovali v povprečno 54 odstotkih primerov – le nekoliko bolje od naključnega ugibanja.
Posebej nezanesljiva je razlaga posameznega giba. Dotikanje obraza, prekrižane roke, nemirne noge ali pomanjkanje očesnega stika nimajo enega samega pomena. Več nam lahko pove sprememba glede na človekovo običajno vedenje, še vedno pa potrebujemo kontekst.
Če je partner običajno sproščen, ob določeni temi pa nenadoma postane zelo zadržan, je smiselno opaziti spremembo. Ni pa smiselno takoj reči: “Vem, da lažeš, ker me ne gledaš.” Bolj uporabno je vprašanje: “Zdi se mi, da ti je ob tej temi neprijetno. Bi mi povedal, kaj se dogaja?”
Pri razlagi neverbalnih znakov je treba upoštevati več signalov in okoliščine, ne le ene kretnje. Na to opozarja tudi prispevek o pasteh napačnega razumevanja govorice telesa.
Neskladje med besedami in telesom je lahko razlog za dodatno vprašanje, ne pa sodba. Obraz nam morda pove, da pogovor še ni končan. Ne pove pa samodejno, katera razlaga je prava.
