Raziskovalci z Univerze v Chicagu in Univerze v Nebraski so v študiji, objavljeni v reviji npj Microgravity, ugotovili, da so srčne mišične celice miši tudi po 38,5 dneva na Mednarodni vesoljski postaji ohranile primerljivo sposobnost krčenja kot celice miši, ki so ostale na Zemlji. V vzorcih pa so zaznali spremembe, povezane z imunskim oziroma vnetnim odzivom.
Dolgotrajno bivanje v breztežnosti dokazano vpliva na telo. Astronavti izgubljajo kostno in mišično maso, zato je vadba na vesoljski postaji nujen del vsakdana. Manj jasno pa je bilo, kako na vesoljske polete reagira srčna mišica, ki mora neprekinjeno črpati kri tudi v razmerah, kjer se tekočine v telesu prerazporedijo drugače kot na Zemlji.
Raziskovalna skupina je analizirala srčno tkivo petih miši, ki so na Mednarodni vesoljski postaji preživele 38,5 dneva. Posebej jih je zanimalo delovanje sarkomer – drobnih struktur v mišičnih celicah, ki omogočajo krčenje srca.
Po podatkih Univerze v Chicagu so bile sarkomere pri miših iz vesolja po moči krčenja, odzivu na kalcij in drugih osnovnih lastnostih primerljive s tistimi pri kontrolnih miših na Zemlji. Tudi analiza beljakovin ni pokazala večjih sprememb v sestavi teh “molekularnih motorjev” srčnih celic.
Dober znak, ne dokončen odgovor
Rezultat je pomemben predvsem za načrtovanje daljših vesoljskih misij, tudi prihodnjih poletov proti Luni in Marsu. Pri miših obdobje 38,5 dneva zaradi hitrejšega metabolizma in bistveno hitrejšega srčnega utripa pomeni večjo obremenitev, kot bi jo enako dolgo obdobje predstavljalo za človeka. Mišje srce utripa do približno 600-krat na minuto, človeško pa navadno med 60- in 100-krat.
Vendar avtorji opozarjajo, da študija še zdaleč ne pomeni, da vesolje nima vpliva na srce. V celicah miši so zaznali spremembe beljakovin, povezane z imunskim odzivom in vnetjem. Ni še jasno, ali bi bile te spremembe izrazitejše pri daljših misijah.
Vzorec je bil majhen, tkivo pa so analizirali po vrnitvi živali na Zemljo. Raziskovalci zato želijo v prihodnje preveriti tudi vzorce, zbrane neposredno na vesoljski postaji, saj bi tako lažje ločili učinke breztežnosti od stresa ob vrnitvi.
Študija tako ponuja spodbuden, a omejen odgovor: osnovni mehanizem krčenja srčnih celic je pri miših kratkotrajno vesoljsko potovanje prestal dobro. Za zanesljive sklepe o človeku in večletnih misijah pa bo potrebnih še precej več podatkov.
O zdravstvenih izzivih posadk v orbiti smo že pisali ob predčasni vrnitvi posadke NASA z vesoljske postaje
