Kmetijski pridelek, ki zaradi oblike ne ustreza zahtevam trgovca, še ni neuporaben. Na sejmu Agra so predstavili možnosti, kako lahko kmetje manjše količine neprodanih pridelkov predelajo v nove izdelke ter jih namesto med odpadke usmerijo do potrošnikov. Ena od rešitev je skupna mini tovarna hrane.
O inovativnih načinih zmanjševanja viškov hrane so po poročanju STA razpravljali na posvetu Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije v Gornji Radgoni. V ospredju so bili povezovanje kmetov, strokovnjakov in drugih partnerjev ter razvoj skupnih rešitev za predelavo manjših količin pridelkov.
Mojca Bizovičar s Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije je pojasnila, da so želeli udeležencem predstaviti predvsem drugačen način razmišljanja o pridelkih in izdelkih, ki niso bili porabljeni oziroma prodani.
Pri iskanju rešitev so se povezali z Alenko Puh iz skupine Etri, ki je opozorila, da je zavržena hrana povezana tudi s spremenjenimi potrošniškimi navadami. Pridelava in predelava hrane sta se oddaljili od potrošnika, ljudje pa so se odmaknili od sezonskega prehranjevanja ter nekdanjih načinov shranjevanja in predelave živil.
Korenje nepravilne oblike lahko postane juha
Poseben izziv predstavljajo pridelki, ki ne ustrezajo dogovorjenim trgovskim standardom, čeprav so povsem užitni. Puh je kot primer navedla korenje nepravilne oblike, ki ga trgovec ne želi prevzeti, ker kupci pričakujejo enakomerno oblikovane pridelke.
Namesto da takšno korenje ostane neprodano, bi ga bilo mogoče predelati, denimo v korenčkovo juho. Bizovičar je opozorila, da tudi preusmerjanje užitnih pridelkov v krmo za živali ni vedno najbolj smiselna rešitev, če jih je mogoče predelati v hrano za ljudi.
Cilj je uporabne pridelke ohraniti v prehranski verigi in preprečiti, da bi zaradi videza ali premajhne količine postali izgubljena oziroma zavržena hrana.
Mini tovarna za kmete brez lastne opreme
Ena od rešitev, ki jih razvijajo v skupini Etri, je tako imenovana mini tovarna hrane v okviru Biotehniške fakultete. Namenjena je tudi kmetom, ki imajo manjšo količino neprodanega pridelka, zaradi katere se jim ne splača vlagati v lastno predelovalno opremo.
V mini tovarni lahko dobijo podporo živilskega tehnologa, potrebno znanje, delovno silo in opremo za predelavo. Puh meni, da bi se lahko kmetje povezovali tudi pri skupnem nastopu na trgu ter v skupni trgovini poleg svežih pridelkov prodajali izdelke, pripravljene iz viškov.
Mini tovarne bi lahko postale sodobna različica strojnih zadrug. Posamezen kmet si namreč težko privošči opremo, ki bi jo potreboval le za občasno predelavo manjših količin, skupna infrastruktura pa bi omogočila njeno učinkovitejšo uporabo.
Pomembno vlogo bi lahko imela tudi digitalizacija. Pri preprečevanju izgub je ključno, da informacije o razpoložljivih pridelkih hitro dosežejo podjetja, kmete ali organizacije, ki jih lahko uporabijo.
Ostanki enega izdelka surovina za drugega
Puh je kot primer sodelovanja več podjetij navedla izdelavo sladoleda iz kuhane čičerike. Pri proizvodnji nastajajo stranski produkti, ki jih lahko drugi uporabniki spremenijo v nove izdelke.
Eden od kmetov je na ostankih kuhane čičerike gojil gobe, drugo zagonsko podjetje pa jih je uporabilo za fermentiran namaz. Takšen model omogoča, da ostanek iz enega proizvodnega procesa postane surovina za drugega.
Namesto samostojnega reševanja težave se lahko različna podjetja povežejo v sodelovalni poslovni model, v katerem je odpadkov manj, izkoristek surovin pa večji.
Hrana ima tudi družbeno vrednost
Puh je rešitve za zmanjšanje zavržene hrane povezala tudi z ohranjanjem podeželja. Pri tem po njenem ne gre samo za finančno vrednost hrane, temveč tudi za družbeno vrednost, dostojanstvo ljudi in ohranjanje poseljenosti podeželskih območij.
V okviru evropskega raziskovalnega projekta Rustic so razvijali model za merjenje vpliva tovrstnih rešitev na dostojanstvo starejših, ki so prejemali brezplačne obroke.
Omenila je tudi projekt Za dolgo mizo, pri katerem ljudje obroke iz viškov hrane pojedo skupaj z osebami, ki jih prej niso poznali. Tako je mogoče povezati pridelavo, predelavo in porabo hrane ter hkrati spodbujati druženje.
Puh je poudarila, da Slovenija pri preprečevanju zavržene hrane izstopa tudi v evropskem prostoru. Kot edina država v Evropi ima nacionalni dan brez zavržene hrane, ki ga zaznamujemo 24. aprila, slovenske projekte pa po njenih besedah prepoznavajo tudi v evropskih raziskovalnih programih.
“Ko smo v Bruslju na Evropski komisiji povedali, kaj vse imamo in delamo, so rekli: ‘Mi v Evropi govorimo, Slovenci delajo,'” je sklenila Puh.
