Nizozemska je pred dnevi iz ZDA in Kanade v London prerazporedila 86 ton svojih zlatih rezerv, o čemer smo že poročali. Poteza pa ni osamljen logistični ukrep, temveč del širšega premisleka evropskih centralnih bank o tem, kje naj v času vojn, trgovinskih sporov in politične negotovosti hranijo svoje zlato. BBC je preveril, zakaj postaja lokacija rezerv vse pomembnejša in ali njihove selitve napovedujejo strah pred veliko krizo.
Nizozemska centralna banka De Nederlandsche Bank je med marcem in avgustom iz Severne Amerike v London prerazporedila približno 86 od skupno 313 ton zlata, ki jih je hranila v ZDA in Kanadi.
Banka je odločitev utemeljila z “vse večjo geopolitično nestabilnostjo” ter željo, da bi bilo zlato v kriznih razmerah lažje in hitreje dosegljivo. Njen guverner Olaf Sleijpen je ob tem poudaril: “Pričakujemo, da ga ne bomo nikoli morali uporabiti, vendar moramo okrepiti svojo odpornost in pripravljenost.”
To ne pomeni, da Nizozemska pričakuje skorajšnji finančni zlom. Kaže pa, da centralne banke ob zaostrovanju odnosov med državami ponovno ocenjujejo tveganja, ki so bila še pred nekaj leti videti precej manjša.
Zlato mora biti tam, kjer ga je mogoče hitro uporabiti
Ključni razlog za izbiro Londona je njegova vloga enega največjih svetovnih središč za trgovanje s fizičnim zlatom. Zlato, shranjeno v trezorjih Bank of England, je mogoče razmeroma hitro prodati, zastaviti ali uporabiti pri finančnih transakcijah.
Nizozemska centralna banka je pojasnila, da so njene rezerve v New Yorku in Ottawi manj neposredno uporabne kot zlato v Londonu. Cilj premika zato ni bil zgolj približati zlato Evropi, temveč predvsem izboljšati njegovo likvidnost.
Banka Anglije je eden največjih skrbnikov zlata na svetu. V njenih trezorjih pod središčem Londona je shranjenih približno 400.000 zlatih palic, katerih skupna vrednost presega 200 milijard funtov.
Po prerazporeditvi je delež nizozemskega zlata v Londonu narasel z 18,1 na 32,1 odstotka. V ZDA in Kanadi ostaja po 18,5 odstotka rezerv, 30,8 odstotka pa jih Nizozemska hrani doma.
Zlato ni vedno fizično prepeljano
Izraz “selitev zlata” lahko ustvari vtis varovanih kolon tovornjakov, letal in ladij, ki čez Atlantik prevažajo na tone zlatih palic. V resnici je bil velik del nizozemske operacije izveden drugače.
Približno 59 ton zlata je banka prodala v New Yorku in sočasno kupila enako količino v Londonu. Tako ji palic ni bilo treba fizično prepeljati čez ocean.
Več kot 27 ton pa je bilo dejansko prepeljanih iz ZDA in Kanade v varovano skladišče v nizozemskem Zeistu. Približno enaka količina zlata je nato potovala iz Zeista v London.
Joseph Cavatoni, višji tržni strateg pri Svetovnem svetu za zlato, je za BBC pojasnil, da je hkratna prodaja zlata na eni lokaciji in nakup na drugi običajen način prerazporejanja rezerv. Takšen postopek je praviloma hitrejši in manj tvegan od fizičnega prevoza.
Francija je zlato vrnila, Nemčija ga še vedno hrani v ZDA
Podobne odločitve so v zadnjih letih sprejele tudi druge evropske države. Francija je letos dokončala umik preostalega dela svojih zlatih rezerv iz New Yorka in ga nadomestila z zlatom, shranjenim v Evropi.
Nemška Bundesbank je že v večletnem programu v domovino prenesla velike količine zlata, med drugim 111 ton iz New Yorka in 105 ton iz Pariza. Kljub temu Nemčija še vedno približno tretjino svojih obsežnih rezerv hrani v New Yorku.
V Nemčiji so se zaradi negotovih odnosov z ZDA znova pojavili pozivi, naj država domov vrne tudi preostalo zlato. Vodstvo Bundesbank tem pozivom za zdaj nasprotuje in zagotavlja, da so rezerve v ameriških trezorjih varne.
Hranjenje zlata doma ima sicer očitno prednost: država ima nad njim neposreden nadzor. Toda zahteva tudi drage trezorje, varovanje, redne revizije in zavarovanje. Za manjše centralne banke so lahko ti stroški nesorazmerno visoki.
Ne gre za napoved skorajšnje katastrofe
Vojne in trgovinska trenja vplivajo na odločitve centralnih bank, vendar po Cavatonijevih besedah niso nujno njihov najpomembnejši razlog. Upoštevati morajo tudi inflacijo, obrestne mere, razpršenost tveganj ter možnost hitrega trgovanja z rezervami.
“Nimam občutka, da nam grozi skorajšnja poguba,” je dejal za BBC. Po njegovih besedah centralne banke predvsem bolje razumejo, kako upravljati rezervno premoženje in iz njega iztržiti čim več.
Pomen zlata se kljub temu očitno povečuje. Centralne banke so v zadnjih štirih letih po podatkih Svetovnega sveta za zlato kupile povprečno okoli 1000 ton zlata na leto, približno dvakrat toliko kot v predhodnem desetletju.
Nizozemska poteza zato ni dokaz skrivnih priprav na gospodarski zlom. Je pa jasen znak, da v obdobju geopolitičnih pretresov ni več pomembno le, koliko zlata ima država, temveč tudi, kje ga hrani in kako hitro lahko do njega pride.
