Francoski državni zbor je z 291 glasovi za in 241 proti dokončno sprejel zakon, ki bo nekaterim odraslim z neozdravljivimi boleznimi omogočil dostop do smrtonosnega sredstva. Pred razglasitvijo bo besedilo presojal še ustavni svet.
Francoski poslanci so po več letih ostrih etičnih, zdravstvenih in političnih razprav dokončno potrdili zakon o pomoči pri umiranju. Upravičeni bolniki si bodo lahko smrtonosno sredstvo praviloma aplicirali sami, če tega fizično ne bodo zmogli, pa jim ga bo lahko apliciral zdravnik ali medicinska sestra.
Za zakon je glasoval 291 poslanec, 241 jih je bilo proti, 29 pa se jih je vzdržalo. Glasovanja se je udeležil 561 poslanec, veljavnih glasov je bilo 532, je razvidno iz uradnega izida francoskega državnega zbora.
Po poročanju France 24 je sredino glasovanje pomenilo sklepno dejanje dolgotrajnega parlamentarnega postopka, ne pa še konca pravne poti zakona. Premier Sébastien Lecornu je namreč napovedal, da bo besedilo poslal v presojo ustavnemu svetu.
Kdo bo lahko zaprosil za pomoč pri umiranju?
Možnost bo namenjena polnoletnim francoskim državljanom in zakonitim prebivalcem države, ki trpijo za hudo in neozdravljivo boleznijo v napredovali ali terminalni fazi.
Bolnik bo moral svojo odločitev izraziti svobodno, jasno in na podlagi vseh informacij. Biti bo moral sposoben razumeti pomen in posledice svoje zahteve, kar izključuje ljudi, ki zaradi bolezni ali duševnega stanja ne morejo veljavno izraziti svoje volje.
Upravičenci bodo morali trpeti zaradi telesnega ali psihičnega trpljenja, povezanega z neozdravljivo boleznijo. Trpljenje bo moralo biti odporno proti zdravljenju oziroma ga bo bolnik moral oceniti kot neznosno, če se je odločil, da določenega zdravljenja ne bo sprejel ali ga bo prekinil. Zgolj psihiatrična ali duševna motnja ne bo zadostovala za pridobitev pravice.
Zdravnik bo preveril, ali bolnik izpolnjuje vse zakonske pogoje, pri presoji pa se bo moral posvetovati tudi z drugimi zdravstvenimi delavci. Končno odločitev bo sprejel zdravnik. Bolnik bo lahko svojo privolitev kadar koli preklical.
Če bo prošnja odobrena, si bo bolnik smrtonosno sredstvo praviloma apliciral sam. Le če tega fizično ne bo mogel storiti, mu ga bo lahko na njegovo zahtevo apliciral zdravnik ali medicinska sestra. Postopek bo lahko izveden v zdravstveni ustanovi ali na domu.
Senat zakonu nasprotoval, zadnjo besedo dobili poslanci
Državni zbor je zakon podprl že v prejšnjih fazah postopka, francoski senat, v katerem ima večino desnica, pa ga je zavrnil. Ker poslancem in senatorjem ni uspelo doseči dogovora o skupnem besedilu, je vlada uporabila ustavno možnost, po kateri lahko zadnjo besedo dobi spodnji dom parlamenta.
Avtor zakonskega predloga Olivier Falorni, nekdanji poslanec in sedanji župan La Rochella, je postopek za francosko tiskovno agencijo AFP opisal kot “maraton z ovirami”.
Predsednik Emmanuel Macron je zakon o pomoči pri umiranju obljubil že med kampanjo pred ponovno izvolitvijo leta 2022. Po glasovanju je pozdravil “spoštljivo razpravo” med poslanci.
Sprejetje zakona velja za eno najpomembnejših francoskih družbenih reform po letu 2013, ko je država dovolila istospolne poroke. Po poročanju Reutersa je predlog v javnosti užival veliko podporo, močno pa so mu nasprotovali del zdravstvene stroke, verske skupnosti in konservativni politiki.
Zadnjo besedo bo imel ustavni svet
Premier Lecornu je napovedal, da bo ustavni svet zaprosil za presojo zakona, preden bo ta razglašen. Iz njegovega urada so sporočili, da senat zaradi političnih nasprotij ni opravil razprave, ki bi lahko pripeljala do besedila, sprejemljivega tako za zagovornike pomoči pri umiranju kot za tiste, ki opozarjajo na tveganja pri izvajanju.
Odločitve ustavnega sveta so zavezujoče. Svet lahko zakon potrdi, razveljavi posamezne določbe ali v skrajnem primeru presodi, da je protiustaven celoten zakon.
Med najglasnejšimi nasprotniki sta bila predsednik senata Gérard Larcher in nekdanji notranji minister Bruno Retailleau iz tradicionalne desne stranke Republikanci. Kritiki opozarjajo predvsem na možnost pritiska na starejše, hudo bolne in druge ranljive ljudi ter na nevarnost postopnega širjenja meril.
Zagovorniki odgovarjajo, da zakon vsebuje več varovalk, odločitev pa ostaja v rokah bolnika in zdravnika. Po njihovih besedah gre za vprašanje osebnega dostojanstva in možnosti izbire ob koncu življenja.
Francoska ureditev je bila doslej precej strožja
Francoska zakonodaja je zdravnikom že doslej omogočala globoko in neprekinjeno sedacijo neozdravljivo bolnih pacientov do smrti ter opustitev zdravljenja, ki bi zgolj podaljševalo umiranje. Ni pa dovoljevala evtanazije ali medicinske pomoči pri samomoru.
Pri evtanaziji smrtonosno sredstvo na izrecno zahtevo bolnika aplicira zdravnik ali drug zdravstveni delavec. Pri medicinsko asistiranem samomoru bolnik praviloma sam zaužije ali uporabi zdravilo, ki ga predpiše zdravnik. Francoski zakon predvideva predvsem drugo možnost, neposredna pomoč zdravstvenega delavca pa bo dovoljena le bolnikom, ki sredstva fizično ne morejo uporabiti sami.
Nekateri Francozi so zaradi dosedanje prepovedi odhajali v države, kjer je pomoč pri umiranju že dovoljena, med drugim v Švico. Po različnih ocenah ima do ene od oblik asistirane smrti dostop približno 300 milijonov ljudi po svetu.
O podobni ureditvi razpravljajo tudi v Združenem kraljestvu. Predlog zakona o pomoči pri umiranju v Angliji in Walesu naj bi se v parlamentarni postopek vrnil 11. septembra, potem ko je pri prejšnjem poskusu zmanjkalo časa za dokončanje obravnave.
