Majhna ptica pevka, težka komaj 12 gramov, vsako leto preleti tudi do 13.000 kilometrov in se ob tem skoraj vedno vrne na isto prezimovališče v Afriki. Zdaj je mednarodna raziskovalna skupina razkrila, da za to neverjetno navigacijo niso zaslužni le geni, temveč tudi okolje, v katerem ptica odrašča.
Študija, objavljena v reviji Science, temelji na večletnem spremljanju muharic iz osmih evropskih držav in vključuje tudi nenavaden poskus, pri katerem so nizozemska jajca podtaknili v gnezda švedskih rejnikov.
Dolga pot od Evrope do zahodne Afrike
Muharice sodijo med ptice selivke, ki jeseni zapustijo evropska gnezdišča in odletijo na prezimovanje v Afriko. Odvisno od kraja gnezdenja prepotujejo med približno 3.000 in skoraj 13.000 kilometri.
Raziskovalci so s pomočjo majhnih sledilnih naprav spremljali populacije od Španije do Sibirije. Ugotovili so, da vse najprej letijo proti Španiji in Portugalski, kjer se za kratek čas ustavijo, nato pa opravijo približno 40 ur trajajoč neprekinjen let čez Atlantski ocean do skrajnega zahoda Afrike.
Od tam se njihove poti razidejo. Španske muharice ostanejo bolj na zahodu, medtem ko sibirske nadaljujejo pot vse do območja današnje Nigerije.
Sibirske ptice naredijo presenetljiv ovinek
Posebej zanimivo je, da sibirske muharice izberejo precej daljšo pot, kot bi bilo potrebno.
“Presenetljivo je, da se ptice iz Sibirije odločijo za tako velik ovinek. Če bi prečkale Sredozemlje bližje Italiji in nato Saharo, bi si prihranile približno 4.500 kilometrov poti,” je pojasnila doktorska raziskovalka Koosje Lamers z Univerze v Groningenu.
Po njenem mnenju bi lahko šlo za evolucijsko dediščino iz časa ledenih dob, ko so bile razmere za prezimovanje drugačne in so se muharice zadrževale predvsem v zahodni Afriki.
Poskus z zamenjanimi jajci razkril vpliv genov in okolja
Da bi ugotovili, kako ptice vedo, kam morajo odleteti, so raziskovalci izvedli poseben eksperiment. Jajca nizozemskih muharic so prenesli v gnezda na jugu Švedske, kjer so jih vzgojili švedski starši. Spremljali so tudi potomce mešanih parov nizozemskih in švedskih ptic.
Rezultati so pokazali, da so se nizozemske ptice, vzgojene na Švedskem, pozimi znašle približno na pol poti med običajnimi prezimovališči nizozemskih in švedskih populacij. Mešani potomci pa so prezimovali nekoliko bližje območjem, značilnim za švedske ptice.
To po mnenju raziskovalcev pomeni, da izbira prezimovališča ni odvisna izključno od dednosti ali zgolj od okolja, temveč od kombinacije obeh dejavnikov.
Ključna je dolžina poti, ne smer leta
Študija kaže tudi, da mlade muharice tega vedenja ne prevzamejo od staršev. Na selitev se namreč odpravijo samostojno in šele po tem, ko odrasle ptice že zapustijo gnezdišča.
Raziskovalci zato sklepajo, da pri teh pticah verjetno ni prirojena natančna smer selitve, temveč predvsem dolžina poti oziroma “program”, ki določa, kako daleč morajo leteti.
“Poleg tega naše raziskave kažejo, da lahko nastanejo nove kombinacije med gnezditvenimi območji in prezimovališči, kot smo opazili pri nizozemskih jajcih, izvaljenih na Švedskem,” je dejala Lamers.
Po mnenju avtorjev raziskave bi lahko nova spoznanja pomagala razumeti, kako se bodo ptice selivke prilagajale podnebnim spremembam. Ker je čas selitve tesno povezan z razmerami na prezimovališčih v Afriki, bo sposobnost prilagajanja poti in časa odhoda ključna za preživetje številnih vrst.
Raziskava obenem razkriva eno najbolj fascinantnih skrivnosti živalskega sveta – kako drobna ptica brez zemljevida ali spremljevalcev vsako leto najde skoraj isto mesto na drugi celini, oddaljeno več tisoč kilometrov od njenega evropskega doma.
