Slovenska zakonodaja ne določa natančne starosti, pri kateri lahko otrok ostane brez nadzora. Odgovornost za presojo je na starših, strokovnjaki pa svetujejo, naj upoštevajo otrokovo zrelost, počutje, trajanje odsotnosti in varnost doma.
Poletne počitnice marsikateri družini prinesejo zahtevno vprašanje: ali je otrok že dovolj samostojen, da lahko nekaj časa ostane sam doma? Enotnega odgovora ni, saj se enako stari otroci močno razlikujejo po sposobnosti presoje, odzivanju na stres in upoštevanju dogovorov.
Otrok je lahko samostojen pri oblačenju, pripravi malice in šolskih obveznostih, ob nenadnem zvonjenju pri vratih ali izpadu elektrike pa ga lahko zagrabi panika. Pripravljenost zato ni odvisna samo od rojstnega datuma.
Kaj določa slovenska zakonodaja?
Družinski zakonik ne vsebuje posebne določbe, ki bi opredeljevala najnižjo starost otroka za samostojno bivanje doma. To pomeni, da v Sloveniji ni splošnega pravila, po katerem bi otrok po določenem rojstnem dnevu samodejno lahko ostal sam.
Starši so še vedno odgovorni za otrokovo varstvo, vzgojo, zdravje in razvoj. Če bi otroka pustili samega v okoliščinah, ki bi ga glede na njegovo starost, sposobnosti ali okolje resno ogrožale, bi se lahko pojavilo vprašanje zanemarjanja starševskih dolžnosti.
Odsotnost določene zakonske starosti zato ne pomeni, da je odločitev brez omejitev ali odgovornosti. Presojati je treba vsak primer posebej.
Strokovnjaki kot okvir omenjajo 11 ali 12 let
Ameriška pediatrična akademija navaja, da je veliko otrok pri 11 ali 12 letih sposobnih nekaj ur varno ostati doma, če so na to pripravljeni. Nekateri so za zelo kratek preizkus pripravljeni že v 4. ali 5. razredu, drugi potrebujejo več časa.
To ni zakonska meja in tudi ne priporočilo, da mora vsak 11-letnik ostajati sam. Kratek odhod starša v bližnjo trgovino prav tako ni primerljiv s celotnim delovnim dnem, večerom ali nočjo brez odraslega.
Dojenčka, malčka ali drugega zelo majhnega otroka ni varno puščati samega niti za kratek opravek. Previdnost je potrebna tudi pri prelaganju varstva na starejšega sorojenca. Otrok, ki zmore poskrbeti zase, še ni nujno sposoben prevzeti odgovornosti za mlajšega otroka.
7 vprašanj, ki razkrijejo otrokovo pripravljenost
Pred prvim poskusom naj starši preverijo, ali otrok:
- si sploh želi ostati sam in ga ob tej misli ni močno strah;
- običajno spoštuje dogovore tudi brez neposrednega nadzora;
- zna poklicati starša, drugo zaupanja vredno odraslo osebo in številko 112;
- pozna svoj naslov in zna jasno povedati, kaj se je zgodilo;
- ve, da ne sme odpirati vrat neznancem;
- zna varno zapustiti stanovanje ob požaru ali drugi nevarnosti;
- zmore ostati miren ob nenavadnem zvoku, izpadu elektrike ali poškodbi.
Če otrok na vprašanje, kaj bi storil ob dimu, poplavi ali zvonjenju neznanca, odgovori zgolj “ne vem”, potrebuje še pripravo in vajo.
Prvič naj ostane sam le nekaj minut
Prvi preizkus naj bo kratek in opravljen podnevi. Starš lahko odide na 10 ali 15 minut ter ostane dosegljiv in v neposredni bližini. Čas samostojnosti se podaljšuje postopoma, če se otrok počuti varno in upošteva dogovor.
Pred odhodom je treba določiti jasna pravila:
- komu sme odpreti vrata,
- ali sme uporabljati štedilnik in druge naprave,
- koga pokliče ob težavi,
- ali sme zapustiti stanovanje,
- kdaj se mora oglasiti staršem,
- ob kateri uri se starši vrnejo.
Zdravila, alkohol, vžigalice, orožje, nevarna orodja in gospodinjske kemikalije morajo biti ustrezno zavarovani. Dobro je, da je o preizkusu obveščen tudi zaupanja vreden sosed ali sorodnik v bližini.
Najpomembnejši znak pripravljenosti ni otrokova želja po dokazovanju, da je že velik. Pripravljen je takrat, ko pozna pravila, zna poiskati pomoč in se brez prisile počuti dovolj varno, da nekaj časa ostane sam.
