Nekateri otroci v skupini hitro najdejo svoje mesto, drugi pa potrebujejo več časa. Starši pogosto opazijo spremembo šele doma: otrok ne omenja sošolcev, noče na rojstne dneve, se po šoli zapre v sobo ali pogosto reče, da se z njim “nihče noče igrati”.
Takšne besede je težko slišati. Prvi odziv je pogosto želja, da bi takoj poklicali druge starše, pisali učitelju ali otroku povedali, s kom naj se druži. Včasih je posredovanje seveda nujno. A pri običajnih zadregah med vrstniki otroku pogosto bolj pomaga, da ga starš najprej mirno posluša.
Otrok ne potrebuje starša, ki bo namesto njega uredil vsak odnos. Potrebuje odraslega, ob katerem lahko varno pove, kaj se mu je zgodilo.
Ne zmanjšujte njegove izkušnje
“Najdi si druge prijatelje” ali “saj bo jutri bolje” sta dobronamerna stavka, vendar otrok lahko ob njiju dobi občutek, da njegova stiska ni pomembna. Bolje je začeti z vprašanji: “Kaj se je zgodilo?”, “Kako si se ob tem počutil?” in “Kaj bi ti pomagalo jutri?”
Včasih gre za en sam prepir, ki se že naslednji dan razreši. Drugič se pokaže, da otrok težko vstopi v skupino, da ga je strah zavrnitve ali da se je v razredu oblikovala družba, v kateri se ne znajde.
Starši lahko otroku pomagajo vaditi drobne korake: kako nekoga povabiti k igri, kako se pridružiti pogovoru, kako povedati, da mu nekaj ni všeč, ali kako po prepiru narediti prvi korak. Takšne stvari se zdijo samoumevne, vendar jih marsikateri otrok potrebuje najprej preizkusiti v varnem domačem okolju.
Ne silite ga v družbo, ki mu ne ustreza
Ni nujno, da mora biti otrok najbolj priljubljen v razredu. Dovolj je, da ima vsaj en odnos, v katerem se počuti sprejetega. To je lahko sošolec, otrok s treninga, sosed ali bratranec.
Pomaga, če starši ustvarijo priložnost za krajše, nezapletene stike: skupen sprehod po pouku, obisk igrišča ali povabilo enega otroka domov. Velika rojstnodnevna zabava je za nekoga, ki je že tako negotov, lahko preveč.
Pri tem pazite, da otrok ne dobi občutka, da je z njim nekaj narobe. Primerjanje z bolj zgovornimi sošolci mu ne bo pomagalo. Veliko več pomeni, da starši opazijo njegove močne strani in mu dajo čas.
Kdaj vključiti šolo
Če otrok dlje časa ostaja sam, se boji odmorov, noče v šolo, omenja zbadanje, žalitve ali izključevanje, je dobro, da starši govorijo z razrednikom oziroma šolsko svetovalno službo. Pri ponavljajočem se poniževanju ali nasilju ne gre več le za običajen otroški spor.
Zaupanje se gradi počasi – tudi tako, da otrok ve, da ga doma ne bodo obsojali, če mu z drugimi ne gre vedno po načrtih. Prav zato je pomembno, da se starši izognejo napakam, zaradi katerih se otrok neha zaupati staršem.
