Raziskovalci menijo, da bi lahko bližnji prelet zvezde mimo našega Osončja pred približno 2,5 milijona let povzročil val dolgoperiodičnih kometov, katerega posledice zaznavamo še danes. Do ugotovitve sta prišla višji znanstvenik Nathan Kaib z Inštituta za planetarne znanosti in Sean Raymond z Univerze v Bordeauxu, pri čemer sta uporabila podatke evropske vesoljske misije Gaia ter analizirala gibanje več kot sto kometov.
V središču raziskave je zvezda HD 7977 v ozvezdju Kasiopeja. Po ocenah znanstvenikov se je pred okoli 2,5 milijona let približala našemu Osončju na razdaljo med približno 6000 in 10.000 astronomskih enot. Takšno srečanje bi bilo dovolj blizu, da bi njena gravitacija zmotila ledena telesa v oddaljenem Oortovem oblaku in jih začela pošiljati proti notranjim delom Osončja.
Po mnenju raziskovalcev bi lahko prav ta dogodek sprožil izrazit porast dolgoperiodičnih kometov, katerih orbite trajajo od več tisoč do celo milijonov let.
Misija Gaia omogočila vpogled v preteklost Osončja
Ključno vlogo pri raziskavi so imeli podatki teleskopa Gaia Evropske vesoljske agencije, ki je z izjemno natančnostjo meril položaje, razdalje in gibanje zvezd v naši Galaksiji. Zaradi kombinacije spektroskopskih meritev in zelo natančnega spremljanja gibanja po nebu lahko astronomi danes rekonstruirajo tudi davna srečanja med Soncem in bližnjimi zvezdami.
Običajno velja, da orbite objektov v Oortovem oblaku najbolj oblikuje skupni gravitacijski vpliv Mlečne ceste. Ta naj bi določal tudi smeri, iz katerih v notranje Osončje prihajajo novi kometi.
Orbite kometov kažejo drugačno zgodbo
Kaib in Raymond sta analizirala 112 dolgoperiodičnih kometov, odkritih po letu 1989, ko so sodobni pregledi neba omogočili bistveno bolj sistematično odkrivanje teh objektov. Ugotovila sta, da njihove orbite ne kažejo pričakovanega podpisa galaktične gravitacije, temveč se bolje ujemajo s scenarijem bližnjega srečanja z zvezdo HD 7977.
Kot poudarja Kaib, porazdelitev orbit nakazuje, da živimo v nenavadnem obdobju, ko je na nastanek novih kometov bolj kot gravitacijsko polje Mlečne ceste vplival prav prehod te zvezde. To bi lahko pomenilo tudi, da je naše Osončje še vedno v poznih fazah razmeroma redkega, a zelo intenzivnega kometnega roja.
Da bi preverila svojo hipotezo, sta raziskovalca izvedla številne računalniške simulacije različnih scenarijev približevanja zvezde in rezultate primerjala z dejanskimi opazovanji kometov.
Model še ne pojasni vseh opažanj
Kljub obetavnim rezultatom raziskovalci opozarjajo, da se simulacije in dejanski podatki ne ujemajo popolnoma. Velikosti kometnih orbit v modelih še vedno odstopajo od opazovanj.
Sean Raymond opozarja, da je možno, da simulacije ne vključujejo vseh pomembnih fizikalnih procesov. Poleg gravitacije lahko na gibanje kometov vplivajo tudi pojavi, kot so curki plinov, ki jih kometi oddajajo pri segrevanju, ali celo pritisk Sončeve svetlobe.
To pomeni, da je lahko zgradba zunanjega Osončja bolj zapletena, kot kažejo trenutni modeli, ali pa obstajajo dodatni mehanizmi, ki pomembno spreminjajo poti teh ledenih teles.
Nove meritve bi lahko kmalu potrdile teorijo
Raziskovalci pričakujejo, da bodo prihodnje objave podatkov misije Gaia v naslednjih mesecih omogočile precej natančnejšo določitev gibanja zvezde HD 7977. To bi lahko potrdilo ali ovrglo domnevo, da je prav njen starodavni prelet sprožil povečano število dolgoperiodičnih kometov.
Pomembno vlogo bo imel tudi novi observatorij Vera C. Rubin, katerega obsežna raziskava neba naj bi v prihodnjem desetletju odkrila zelo veliko novih kometov. Večja zbirka podatkov bo astronomom omogočila boljše razumevanje, ali orbite teh objektov res nosijo podpis davnega srečanja našega Osončja z mimoidočo zvezdo.
Študija je bila sprejeta v objavo v znanstveni reviji The Planetary Science Journal, njeni avtorji pa poudarjajo, da bodo prihodnja opazovanja ključna za dokončno razjasnitev enega najzanimivejših vprašanj o zgodovini našega kozmičnega okolja.
