Zlogi “mamama” in “tatata” se lahko pojavijo že v drugi polovici prvega leta. Za prvo pravo besedo štejejo šele takrat, ko jih dojenček pove z namenom in poveže z določeno osebo.
Prvi “mama” ali “ata” je za starše eden najbolj pričakovanih razvojnih trenutkov. Dojenček lahko te glasove ponavlja že več mesecev prej, še preden razume, kaj pomenijo.
Zato ni pomemben le zvok. Prava beseda mora imeti tudi pomen. Če dojenček ob prihodu očeta pogleda proti njemu in dosledno reče “ata”, je to nekaj drugega kot naključno ponavljanje enakih zlogov med igro.
Od gruljenja do prvih besed
V prvih mesecih se dojenček sporazumeva predvsem z jokom, obrazno mimiko in različnimi glasovi. Okoli 2. ali 3. meseca se pogosto pojavi gruljenje, pozneje pa začne preizkušati vedno več glasov.
Med približno 7. in 9. mesecem številni dojenčki že povezujejo zloge v daljše nize, kot so “mamamama”, “babababa” ali “tatatata”. Ameriško združenje za govor, jezik in sluh ASHA takšno ponavljanje uvršča med običajne komunikacijske mejnike v drugi polovici prvega leta.
To še ne pomeni nujno, da otrok kliče mamo ali očeta. Sprva predvsem vadi premikanje ustnic in jezika ter posluša zvoke, ki jih ustvarja.
Med 10. in 12. mesecem lahko začne eno ali dve besedi uporabljati smiselno. Pri nekaterih otrocih se to zgodi nekoliko prej, pri drugih pozneje. Nacionalni inštitut ZDA za gluhost in druge komunikacijske motnje navaja, da ima veliko otrok do prvega rojstnega dne eno ali dve besedi, med katerimi sta lahko tudi “mama” in “ata”.
Zakaj nekateri najprej rečejo “ata”?
Prva beseda ni glasovanje o tem, katerega starša ima otrok raje. Dojenček lahko najprej izgovori besedo, katere glasove lažje oblikuje ali jo pogosteje sliši v jasnem kontekstu.
Prav tako se lahko zgodi, da otrok nekaj časa z “mama” poimenuje več ljudi ali pa besedo uporabi, ko želi hrano, bližino ali pomoč. Pomen se z vajo postopoma zoži.
Ni pomembno, katera beseda pride prva. Pomembnejše je, da otrok napreduje v sporazumevanju, posnema glasove, uporablja kretnje in se odziva na ljudi okoli sebe.
Kako spodbujati razvoj govora?
Dojenčka ni treba nenehno preverjati in siliti, naj besedo ponovi. Več koristi ima od sproščenih pogovorov med običajnimi opravili.
Ko v prostor vstopi oče, lahko mama reče: “Poglej, ata je prišel.” Med hranjenjem lahko starš opisuje, kaj počne, med igro pa poimenuje predmete, ki jih otrok opazuje.
Pomagajo tudi:
- skupno listanje slikanic,
- petje kratkih pesmi,
- ponavljanje otrokovih glasov,
- odzivanje na kazanje in poglede,
- kratki pogovori z dovolj premori, da se lahko odzove tudi otrok.
Zaslon, posnetek ali elektronska igrača ne morejo nadomestiti neposredne izmenjave z odraslim.
Kdaj se posvetovati s pediatrom?
Otroci se razvijajo različno, zato nekajmesečna razlika sama po sebi še ne pomeni motnje. Pozornost je smiselna, če se otrok ne odziva na zvoke ali glas, ne vzpostavlja očesnega stika, ne uporablja kretenj, ne blebeta ali izgubi sposobnosti, ki jih je že imel.
Ameriški CDC med mejnike pri 15 mesecih uvršča poskus izgovarjanja ene ali dveh besed poleg “mama” in “ata”. Če otrok pri tej starosti še nima smiselnih besed ali starše skrbi njegov sluh in sporazumevanje, naj to omenijo pediatru.
Prvi “mama” ali “ata” lahko pride nekoliko prej ali pozneje. Pomembneje od tekmovanja za prvo besedo je spremljati celoten razvoj otrokove komunikacije.
