Ko govorimo o zdravstvu, se v Sloveniji razprava skoraj neizogibno spremeni v ideološki spor. Javno ali zasebno. Levo ali desno. Več države ali več trga.
Morda pa že na začetku postavljamo napačno vprašanje.
Preden se začnemo pogovarjati o tem, kdo naj bo lastnik ali upravljavec nekega sistema, bi morali odgovoriti na nekaj precej preprostejšega:
Kaj je njegov cilj?
In takoj za tem: Kako bomo vedeli, ali ga učinkovito dosega?
Sam bi razpravo začel prav tukaj.
Ne levo. Ne desno.
Učinkovito.
Kaj je cilj zdravstvenega sistema?
Odgovor se zdi samoumeven: zdravje ljudi.
Toda če je to res naš cilj, moramo pogledati, kako merimo uspešnost sistema.
Koliko pregledov smo opravili? Koliko operacij? Koliko receptov izdali? Koliko novih zdravnikov zaposlili? Koliko denarja namenili zdravstvu?
Vse to so pomembni podatki.
Toda večinoma merijo aktivnost zdravstvenega sistema, ne zdravja prebivalstva.
Bolnišnica, ki z enakimi sredstvi kakovostno opravi več potrebnih operacij, je lahko učinkovitejša bolnišnica.
Toda država, v kateri vedno več ljudi potrebuje operacije, zdravila in zdravljenje kroničnih bolezni, samo zaradi večjega števila opravljenih storitev še nima uspešnejšega zdravstvenega sistema.
Zato bi morali začeti meriti nekaj drugega:
Koliko zdravih let življenja ustvarjamo?
Koliko bolezni preprečimo ali odložimo? Koliko časa ljudje ostajajo funkcionalni, samostojni in sposobni živeti kakovostno življenje?
To je bistvena sprememba pogleda.
Najcenejši pacient je človek, ki zdravljenja ne potrebuje
Slovenski zdravstveni sistem temelji na solidarnosti. To je vrednota, ki jo moramo ohraniti.
Ko človek zboli, mora imeti dostop do kakovostnega zdravljenja ne glede na svoje premoženje.
Toda solidarnost ne izključuje osebne odgovornosti.
Prav nasprotno.
Če od skupnosti pričakujem, da bo poskrbela zame, ko bom potreboval pomoč, ali ni razumno, da skupnost od mene pričakuje, da bom v okviru svojih možnosti skrbel za svoje zdravje?
Pri tem moramo biti zelo jasni.
Bolezen ni krivda.
Človek lahko živi odgovorno in kljub temu zboli. Na genetiko, starost, številne bolezni, nesreče, okoljske in socialne dejavnike pogosto nimamo odločilnega vpliva.
Osebna odgovornost zato ne pomeni odgovornosti za vsak zdravstveni izid.
Pomeni odgovornost za odločitve, na katere lahko vplivamo.
In prav tukaj vidim eno največjih neizkoriščenih možnosti našega zdravstvenega sistema.
Najcenejši pacient ni tisti, ki ga zdravimo poceni. Najcenejši pacient je človek, ki zdravljenja ne potrebuje.
Če se s tem strinjamo, se moramo vprašati, ali je naš sistem organiziran tako, da ta rezultat tudi spodbuja.
Zakaj zdravstveno zavarovanje ne nagrajuje skrbi za zdravje?
Pri avtomobilskem zavarovanju vsi razumemo logiko bonusa.
Če več let ne povzročimo škode, se to lahko odrazi pri premiji. Zavarovalnica ima ekonomski interes, da je škodnih dogodkov čim manj.
Človek seveda ni avtomobil in zdravstvenega zavarovanja ne moremo organizirati po enakih pravilih.
Nikogar ne smemo kaznovati z višjo premijo zato, ker je dobil raka, se rodil s kronično boleznijo ali ga je prizadela bolezen, ki je ni mogel preprečiti.
Toda obstaja pomembna razlika med kaznovanjem bolezni in nagrajevanjem odgovornega ravnanja.
Zakaj ne bi zdravstveno zavarovanje človeka spodbujalo k preventivnim pregledom, opustitvi kajenja, telesni aktivnosti, urejanju dejavnikov tveganja in sodelovanju v preverjeno učinkovitih preventivnih programih?
Nagrada ni nujno samo nižja premija. Lahko so dodatne preventivne storitve, programi gibanja, prehransko svetovanje ali druge ugodnosti.
Pomembno je načelo: zdravje mora dobiti tudi ekonomsko vrednost.
Zavarovalnica ima zelo zanimiv ekonomski položaj
Zdravnik je plačan, ko opravlja svoje delo. Bolnišnica prejme sredstva za opravljene programe in storitve. Farmacevtsko podjetje ustvarja prihodke s prodajo zdravil.
Zavarovalnica pa ima drugačno logiko.
Prejema premije oziroma prispevke, stroški pa nastajajo, ko je treba financirati zdravljenje.
Zato bi morala biti prav zdravstvena zavarovalnica med institucijami z najmočnejšim ekonomskim interesom, da njeni zavarovanci čim dlje ostanejo zdravi.
In tukaj pridemo do zanimivega vprašanja slovenskega sistema.
Obvezno zdravstveno zavarovanje ima enega nosilca – ZZZS.
Ne želim vnaprej trditi, da je to dobro ali slabo.
Želim postaviti drugačno vprašanje:
Ali takšna ureditev ustvarja najmočnejše možne spodbude za ohranjanje zdravja zavarovancev?
Če jih, pokažimo rezultate.
Če jih ne, se pogovorimo o alternativah.
Morda je odgovor temeljita sprememba spodbud znotraj ZZZS.
Morda regulirana konkurenca več zavarovalnic.
Morda tretji model.
Toda najprej določimo cilj in merila uspešnosti, šele nato izberimo organizacijsko obliko.
Ne javno ali zasebno
Tudi tukaj bi morali biti natančnejši.
V Sloveniji pogosto govorimo o konfliktu med »javnim« in »zasebnim«.
Toda javni interes in državno lastništvo nista ista stvar.
Javni interes je cilj.
Državno upravljanje je eden od možnih načinov njegovega doseganja.
Zasebni izvajalec lahko opravlja storitev v javnem interesu in iz javnih sredstev. Državna institucija pa samo zato, ker je državna, še ni avtomatično učinkovita.
Zato me bistveno manj zanima etiketa institucije kot njen rezultat.
Če dve organizaciji ob enakih pravilih in standardih opravljata isto nalogo, me zanima:
Katera doseže boljši rezultat za človeka in družbo glede na vložena sredstva?
Učinkovitost nima politične barve.
Rezultat je ali pa ga ni.
Kaj je pravzaprav naloga države?
Tu zdravstvena razprava preraste samo zdravstvo.
Morda moramo ponovno premisliti, kaj sploh pričakujemo od države.
Ali mora država prevzemati vedno več odgovornosti namesto državljana?
Ali pa je njena naloga predvsem ustvariti pravična pravila, zaščititi šibke, zagotavljati skupno infrastrukturo in ustvarjati pogoje, v katerih lahko svoboden in odgovoren posameznik razvija svoje sposobnosti?
Na področju zdravja ima država v rokah ogromno vzvodov.
Davčno politiko. Trošarine. Izobraževanje. Šolsko prehrano. Regulacijo izdelkov in oglaševanja. Prostorsko politiko. Športno infrastrukturo. Preventivne programe. Pravila zdravstvenega zavarovanja.
Zato bi morala država ustvarjati okolje, v katerem je zdrava odločitev lažja, dostopnejša in smiselno nagrajena.
Toda obstaja nekaj, česar država ne more narediti.
Ne more se odločiti namesto mene.
Lahko mi omogoči dostop do zdrave hrane. Ne more odločiti, kaj bom pojedel.
Lahko zgradi kolesarsko stezo. Ne more kolesariti namesto mene.
Lahko mi omogoči preventivni pregled. Ne more namesto mene priti nanj.
Lahko mi zagotovi pravico do zdravstvenega varstva.
Ne more mi zagotoviti zdravja.
Trije nosilci istega cilja
Zato bi prihodnji zdravstveni sistem gradil okoli treh odgovornosti.
Država mora omogočiti.
Ustvariti mora okolje, pravila in infrastrukturo, ki spodbujajo zdravje ter hkrati zagotavljajo solidarnost in zaščito človeka, ko zboli.
Zavarovalnica mora spodbujati.
Njen interes ne sme biti samo učinkovito plačevanje zdravljenja, ampak tudi vlaganje v to, da ga zavarovanec čim dlje ne potrebuje.
Posameznik se mora odločiti.
Kajti na koncu nobena država, zavarovalnica ali zdravnik ne more prevzeti odgovornosti za vsakodnevne odločitve posameznika.
Če vse tri interese usmerimo v isti cilj, dobimo nekaj, kar danes pogosto pogrešam: sistem, ki ne financira samo bolezni, ampak ustvarja pogoje za zdravje.
Osebna odgovornost je začetek, ne konec solidarnosti
Morda se komu zdi poudarjanje osebne odgovornosti v nasprotju s socialno državo.
Sam menim ravno obratno.
Solidarnost lahko dolgoročno ohranimo samo, če jo spremlja odgovornost vseh udeležencev.
Država mora odgovarjati za učinkovitost sistemov, ki jih upravlja.
Institucije morajo odgovarjati za rezultate, ki jih ustvarjajo.
Posameznik mora prevzeti odgovornost za odločitve, ki jih lahko sprejema sam.
Svoboda brez odgovornosti dolgoročno ne more obstajati. Solidarnost brez odgovornosti pa dolgoročno ne more biti vzdržna.
Zato morda največja reforma, ki jo potrebujemo, ni še ena reforma ZZZS, bolnišnic ali financiranja zdravstva.
Morda najprej potrebujemo reformo razumevanja odgovornosti.
In nato se lahko nehamo prepirati, ali je neka rešitev leva ali desna, državna ali zasebna.
Namesto tega postavimo tri vprašanja:
Kaj želimo doseči?
Kako bomo rezultat izmerili?
Kateri način nas do njega pripelje najučinkoviteje?
To je razprava, ki bi jo v Sloveniji želel slišati.
Ne levo.
Ne desno.
Učinkovito.
prof. dr. Igor Ogorevc, raziskovalec fiziologije, terapevt in avtor metode Termoregulacija telesa ter soustanovitelj Planeta zdravja
