Gibanje Svoboda v kampanji pred referendumom o interventnem zakonu objavlja sporočila, v katerih resnične številke združuje z zavajajočimi sklepi. Stranka tako višje izdatke pokojninske blagajne prikazuje kot 570 milijonov evrov manj vplačanih prispevkov, pri razvojni kapici pa dejstvo, da večina zaposlenih neposredno ne pridobi, spreminja v trditev, da bodo račun plačali vsi. Objavi se ujemata z usmeritvami domnevnega internega načrta kampanje, ki predvideva tudi nagovarjanje volivcev s strahom.
Portal24.si je že poročal o 49-stranskem komunikacijskem načrtu Svobode. V njem naj bi bila morebitna referendumska zmaga vladne koalicije opisana kot “strašljiv” scenarij, po katerem “življenja, kakršnega smo poznali, ne bo več”.
Načrt naj bi poslancem nalagal vsakodnevno objavljanje vsebin in “preplavljanje družbenih omrežij”. Zadnji objavi Svobode kažeta, kako je takšno sporočanje videti v praksi.
Vseh 570 milijonov ni izpad prispevkov
Svoboda je najprej zapisala, da se bo zaradi interventnega zakona v pokojninsko blagajno “steklo 570 milijonov evrov manj vsako leto”. Ta trditev ni točna.
Številka 570 milijonov evrov, ki jo v kampanji uporabljajo nasprotniki zakona, združuje tri različne ocenjene učinke. Približno 150 milijonov evrov naj bi znašal izpad zaradi razvojne kapice, do 180 milijonov zaradi nižje prispevne osnove za del samozaposlenih in kmetov, približno 240 milijonov pa dodatni izdatki zaradi možnosti prejemanja polne pokojnine ob nadaljnjem delu.
Zadnjih 240 milijonov torej ni manj zbranih prispevkov, ampak ocena višjih izplačil pokojnin. Svet Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je maja opozarjal na več kot 640 milijonov evrov skupnih finančnih posledic različnih ukrepov, ne pa na 570 milijonov evrov manj vplačanih prispevkov.
Svoboda je zamolčala tudi odgovor na vprašanje, kdo bi pokril razliko. Minister za finance Andrej Šircelj je 2. novembra povedal, da ministrstvo izpad pokojninske blagajne ocenjuje na 369 milijonov evrov in da ga bo pokril državni proračun. To državi nalagata tudi 162. in 163. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
O dolgoročnem vplivu na javne finance je mogoče upravičeno razpravljati. Ni pa korektno višjih izdatkov prikazovati kot manj vplačanih prispevkov in ob tem trditi, da vlada ni povedala, kako bo pokrila razliko.
Če nekdo ne pridobi, to še ne pomeni, da izgubi
V drugi objavi se je Svoboda lotila razvojne kapice. Zapisala je, da ukrep koristi le zaposlenim s plačo nad 7.500 evri bruto in da “račun za to plačamo vsi”.
Podatek o pragu drži. Zakon določa, da bi se socialni prispevki obračunali največ od osnove 7.500 evrov mesečno. Kapica ne zvišuje bruto plače, temveč zaposlenemu nad pragom poveča neto prejemek, njegovemu delodajalcu pa zmanjša strošek dela.
Pravilni so tudi navedeni podatki SURS za oktober 2025: povprečna bruto plača je znašala 2.572 evrov, pri razvijalcih programske opreme približno 3.637 evrov, pri inženirjih strojništva pa 3.523 evrov.
Iz teh povprečij kljub temu ni mogoče sklepati, da med upravičenci ni vrhunskih razvijalcev, vodij razvojnih ekip, raziskovalcev in drugih visoko usposobljenih strokovnjakov. Povprečna plača celotnega poklica ne pove, kdo je na njegovem najbolje plačanem vrhu.
Netočna je tudi navedba, da bi kapica koristila zgolj enemu odstotku zaposlenih. Po različnih ocenah bi trenutno zajela približno 1,3 do 1,6 odstotka zaposlenih oziroma okoli 13.000 ljudi. Fiskalni svet ocenjuje, da bi se zaradi rasti plač njihovo število leta 2027 lahko približalo 22.000.
Najpomembnejše pa je tisto, česar Svoboda ne pove: zaposlenim pod pragom razvojna kapica ne znižuje plače, ne zvišuje prispevkov in ne krči njihovih pravic. Zaradi nje neposredno ne pridobijo, a tudi neposredno ničesar ne izgubijo.
Možna tveganja predstavljena kot gotova škoda
Nižji prilivi v socialne blagajne seveda pomenijo javnofinančni strošek. Država ga lahko pokrije z drugimi prihodki, prihranki, zadolževanjem ali dodatno gospodarsko rastjo. Fiskalni svet ocenjuje, da bi zakon rast spodbudil, a povratni učinki celotnega izpada ne bi nadomestili. Vladna ocena je ugodnejša.
Gre torej za razpravo o stroških, koristih in posrednih učinkih, ne za dokaz, da kapica drugim zaposlenim nekaj jemlje. Svoboda pa razliko med “ne pridobiti” in “izgubiti” briše ter možno prihodnjo proračunsko posledico predstavlja kot račun, ki je že izstavljen vsakemu državljanu.
Prav takšen način komuniciranja sledi razkritemu načrtu: izbrati visoko številko, jo ločiti od metodoloških pojasnil in morebitno tveganje spremeniti v gotov strah. Razprava o interventnem zakonu je potrebna, toda volivci si zaslužijo celotne podatke, ne le tistih delov, ki ustrezajo vnaprej določeni kampanjski zgodbi.
