Turist vstopi v majhno francosko trgovino in prodajalko nemudoma vpraša, koliko stane izdelek. Vprašanje je lahko povsem vljudno, toda če ga ni začel z besedo “bonjour”, je že naredil slab prvi vtis. Pozdrav v Franciji ni nepomemben dodatek, temveč uvod v skoraj vsako komunikacijo – od naročanja rogljička do vprašanja za pot.
Francozov pogosto ne moti, da obiskovalec ne govori njihovega jezika. Precej bolj jih lahko zmoti, če pogovor začne brez pozdrava in takoj preide k zahtevi. Že nekaj osnovnih besed zato občutno spremeni odziv: “bonjour”, “s’il vous plaît”, “merci” in ob odhodu “au revoir”.
Navade se sicer razlikujejo med Parizom, manjšimi mesti in podeželjem, toda spoštljiv začetek pogovora je pomemben skoraj povsod.
Najprej “bonjour”, šele nato vprašanje
Ob vstopu v trgovino, pekarno, manjšo restavracijo ali hotelsko recepcijo je običajno pozdraviti osebje. Do večera se uporablja “bonjour”, pozneje pa “bonsoir”.
Če potrebujete pomoč, je varen začetek: “Bonjour, excusez-moi …” Šele nato sledi vprašanje, tudi če ga nadaljujete v angleščini.
Brez pozdrava lahko neposredno vprašanje zveni kot ukaz. Enako velja ob odhodu. “Merci, au revoir” je običajen zaključek tudi takrat, ko niste ničesar kupili.
Ta drobna izmenjava je še posebej opazna v manjših prodajalnah, kjer prihod stranke pomeni tudi kratko osebno srečanje. V velikem supermarketu pozdrav ob vstopu seveda ni potreben, je pa primeren pri blagajni.
Ne začnite pogovora s “tu”
Francoščina razlikuje med neformalnim “tu” in vljudnejšim “vous”. Pri pogovoru z neznancem, natakarjem, prodajalcem ali starejšo osebo je praviloma varneje uporabiti “vous”.
Prehod na “tu” običajno predlaga oseba, s katero se pogovarjate, ali pa se zgodi spontano v sproščenem okolju. Če turist govori le nekaj besed francosko, mu napake skoraj nihče ne bo zameril, toda “vous” skupaj z “bonjour” in “s’il vous plaît” je najvarnejša kombinacija.
Tudi nagovor “madame” ali “monsieur” je v vsakdanjih stikih pogostejši kot v nekaterih drugih evropskih državah.
Dva poljuba nista turistična obveznost
Francoski pozdrav s poljuboma na lici oziroma “la bise” je znan po svetu, vendar nima enotnega pravila. Število poljubov in stran, s katere se pozdrav začne, se razlikujeta po regijah, pomembni pa so tudi starost, odnos in okoliščine.
V poslovnem okolju ali ob prvem formalnem srečanju je običajen stisk roke. Tujcu ni treba samemu začeti pozdrava s poljubi. Najbolje je počakati na odziv druge osebe.
Objem ob prvem srečanju prav tako ni tako običajen kot v nekaterih drugih kulturah. Lahko deluje bolj intimno kot dva kratka poljuba na lici med znanci.
V restavraciji počakajte, da vas posedejo
Ob prihodu v francosko restavracijo ni vedno primerno izbrati prve proste mize. Gost navadno počaka pri vhodu, pozdravi osebje in pove, za koliko ljudi želi mizo: “Une table pour deux, s’il vous plaît.”
V kavarni ali na večji terasi je izbira mize pogosto bolj sproščena, vendar je še vedno koristno preveriti, ali je prostor prost. Na mizah so lahko oznake za rezervacijo, nekateri deli lokala pa so namenjeni le gostom, ki naročijo obrok.
Račun običajno ne pride sam od sebe. Ko želite plačati, recite “l’addition, s’il vous plaît”. Natakar s čakanjem ne zanemarja gostov, ampak jim pušča čas.
Kozarec vode je lahko brezplačen
Če ob obroku naročite samo “de l’eau”, vam lahko natakar ponudi ustekleničeno mineralno vodo, ki jo boste plačali. Če želite vodo iz pipe, prosite za “une carafe d’eau”.
Francoski gostinci morajo gostom, ki v lokalu nekaj zaužijejo, zagotoviti brezplačno pitno vodo. Na to obveznost opozarja tudi francoski generalni direktorat za konkurenco in varstvo potrošnikov.
To ne pomeni, da je vsa voda brezplačna. Ustekleničena mineralna ali gazirana voda ostaja plačljiva, zato je pomembno, kaj dejansko naročite.
Napitnina je vključena, vendar lahko nekaj dodate
Na francoskih računih je pogosto zapisano “service compris”, kar pomeni, da je postrežba že vključena v ceno. Dodatna napitnina zato ni obvezna.
Uradni pariški turistični urad Paris je t’aime pojasnjuje, da lahko gost nekaj denarja pusti, če je bil s postrežbo posebej zadovoljen. Pogosto gre za nekaj kovancev ali zaokrožitev računa, ne pa za nujnih 15 ali 20 odstotkov.
Napitnine navadno ne dodajamo samodejno pri vsakem naročilu pijače, kot je običajno v ZDA.
Kruh lahko leži neposredno na mizi
V restavraciji lahko natakar košarico kruha prinese brez posebnega krožnika. Domačini kos kruha pogosto položijo kar na prt ob svoj krožnik.
Kruh se običajno trga z rokami na manjše koščke. Ni namenjen temu, da bi se ga pred začetkom obroka obilno namazalo z maslom, razen če je maslo posebej ponujeno. Uporablja se predvsem ob jedi in za zajemanje omake.
Roke naj med obrokom ostanejo vidne nad mizo, komolci pa ne sodijo nanjo. Pri bolj sproščenem obroku teh pravil nihče ne nadzoruje, vendar so del tradicionalnega francoskega bontona.
Glasen pogovor hitro izstopa
Francoske kavarne so živahne, vendar to ne pomeni, da je povsod dobrodošel zelo glasen pogovor. V restavraciji, na vlaku ali v manjši trgovini domačini pogosto govorijo tišje, kot so vajeni nekateri obiskovalci.
Posebej neprimerno je glasno telefoniranje v zaprtem prostoru ali predvajanje posnetkov brez slušalk. Enako velja za ustavljanje sredi pločnika v večji skupini in oviranje poti.
Francozi niso nujno neprijazni
Sloves Francozov, zlasti Parižanov, kot hladnih ali neprijaznih ljudi pogosto nastane zaradi različnih pričakovanj. V Franciji ni nujno, da bo prodajalec vsako stranko nagovoril z velikim nasmehom ali začel sproščen pogovor.
Vljudnost se bolj kot skozi navdušeno prijaznost kaže skozi pravilen pozdrav, spoštljiv nagovor in nekaj osebne zadržanosti. Turist, ki začne z “bonjour”, doda “s’il vous plaît” in se ob odhodu zahvali, je že opravil najpomembnejši del francoskega bontona.
Ena sama beseda tako res lahko spremeni celoten pogovor. Ne zato, ker bi Francozi pričakovali popolno znanje jezika, temveč ker “bonjour” sporoča, da ste najprej opazili človeka in šele nato storitev, ki jo potrebujete.
