Sedanja politična situacija v državi ni nič posebnega, kolikor nenavadno se to sliši. Odraža namreč globoko krizo evropske in svetovne levice, ki je prišla na skrajni rob: doživlja frustracijo, ko je njenega “razvojnega” modela brezprizivno konec, nič novega pa se še ne sveti na obzorju.
Povsod je tako rekoč enako. V evropski politiki se zato vse bolj kaže en skupni imenovalec. To je naraščajoča podpora desnosredinskim strankam, ki postaja večinsko razpoloženje na starem kontinentu. Trend, ki se je pokazal na zadnjih evropskih volitvah junija 2024, se krepi. Danes še posebno izstopa Avstrijska svobodnjaška stranka (FPÖ), ki ji javnomnenjske raziskave kažejo kar 40-odstotno podporo, kar je več od AfD, sicer najbolj znane in največje opozicijske stranke v Evropi. In v Franciji se na predsedniških volitvah 2027 pripravlja veliko presenečenje.
Drugače tudi ne more biti, kajti to dogajanje je logično. Na starem kontinentu se namreč vzpostavlja ravnovesje, ki je bilo porušeno dolga desetletja nazaj, njegov nosilec pa so bile stranke levice. Te so s svojim antievropskim programom, predvsem pa z dobesedno nasilnim uveljavljanjem le-tega zmehčale tudi nosilke tradicionalnih vrednot, kot so bile krščanskodemokratske in ljudske stranke.
Spomnite se samo, kaj so počeli z ljudmi, ki so javno nastopili zoper njihove agende, npr. avtorico Harry Potterja J. K. Rowling, ko je dejala, da ima samo ženska lahko menstruacijo (vir)! Koliko profesorjev, novinarjev, publicistov in drugih je izgubilo službo, ker je podvomilo, da je spolov 75 ali 82 (oz. kot je bilo kdaj oznanjeno). V želji, da bi se prilagodile javnemu diskurzu, ki ga je ustvarjala levica po svojih satelitih, so tako desnosredinske stranke opustile nekatera temeljna vrednostna izhodišča. Najusodnejša napaka sodobne zgodovine po Münchenskem sporazumu leta 1938!
Danes za nemško krščansko demokracijo, najmočnejšo in najvplivnejšo stranko v Evropi, lahko domnevamo, da od Angele Merkel dalje ni več ne krščanska ne demokratična. Nekaj podobnega postaja Evropska ljudska stranka (EPP). Ob vseh problemih na kontinentu, ki so ji krepko zrasli čez glavo, med svojimi člani sedaj “grize” (beri: izključuje; op. u.) Branka Grimsa, ker je spričo lastne načelnosti prinašalec slabih novic. Pove pač, koliko je doma ura. A nihče ni nikoli rešil problemov, če je ukrepal zoper sla, ki jih je naznanil. Tudi EPP se bo z morebitno izključitvijo svojega poslanca samo globlje pogreznila vanje.
Vendar evropska levica ni več tisto, kar je bila. V osemdesetih letih je stekel proces njenega odmiranja, degeneracije. Začela se je namreč odrekati svojemu volilnemu telesu. Pri tem je prednjačil francoski socialist François Mitterrand, ki se je med prvimi začel opredeljevati v prid liberalnim vrednotam vse bolj kompleksne potrošniške družbe. Drugi so mu bolj ali manj dosledno sledili. Delavstvo, ki je bilo poprej domena socialističnih, komunističnih in socialdemokratskih strank, je novokomponirana leva politika pustila ob strani.
Prvi rezultati so prišli deset let nazaj, ko je Hillary Clinton prvič kandidirala proti Donaldu Trumpu. Povzemala je elemente klasične retorike odmrle levice, ki se je odrekla svojemu volilnemu telesu, delavstvu. Zato je podpirala pravice skupnosti LGBTQ+ in reformo kazenskega pravosodja, ki bi zmanjšala zaporne kazni za prestopke, večinoma tujcev. Na področju imigracije je zagovarjala celovito reformo sistema z možnostjo poti do državljanstva za nedokumentirane priseljence. Pri podnebni in energetski politiki je podpirala Pariški sporazum, prehod na obnovljive vire energije ter ukrepe za omejevanje emisij toplogrednih plinov z namenom zmanjšanja podnebnih sprememb.
Vse to so teme… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)
