Vsako leto poslušamo podatke o številu operacij, predpisanih zdravilih, novih bolnišnicah in zaposlitvah v zdravstvu.
Vse to so pomembni podatki.
Toda ob tem se redko vprašamo nekaj veliko pomembnejšega:
Zakaj zdravstveni sistemi merijo predvsem količino bolezni, ki jo obravnavajo, in ne količine zdravja, ki ga ustvarjajo?
Zakaj zdravimo bolezni namesto da ustvarjamo zdravje?
To vprašanje ni kritika zdravnikov, medicinskih sester ali zdravstvenega sistema. Nasprotno.
Gre za vprašanje cilja.
Kaj je pravzaprav najvišji cilj medicine?
Je to zdravljenje bolezni?
Ali pa ohranjanje zdravja, tako da zdravljenje sploh ne postane potrebno?
Meduza me je spomnila na pomembno resnico
Pred kratkim sem na obali opazoval velike meduze.
Nekatere so bile večje, kot sem jih videl že vrsto let.
Ob tem sem se spomnil zanimivega dejstva. Meduze so med najstarejšimi večceličnimi organizmi na Zemlji. Obstajajo že več kot 500 milijonov let.
Preživele so ledene dobe, segrevanja podnebja, spremembe oceanov in številne dogodke, ki so izbrisali nešteto drugih vrst.
Zakaj?
Ne zato, ker bi živele v popolnoma stabilnem okolju.
Narava ni nikoli popolnoma stabilna.
Preživele so zato, ker so se bile sposobne prilagajati spremembam.
In prav v tem se skriva eno najpomembnejših načel življenja.
Življenje ni odvisno od popolne stabilnosti, ampak od sposobnosti prilagajanja spremembam.
To velja za meduze.
To velja za človeka.
In to velja tudi za družbo.
Kaj pravzaprav pomeni zdravje?
Ko govorimo o zdravju, večina ljudi najprej pomisli na bolezen.
Na diagnozo.
Na zdravila.
Na bolnišnico.
Toda naše telo ne deluje tako.
Vsako sekundo se prilagaja temperaturi okolja, prehrani, telesni aktivnosti, stresu, spanju, okužbam in staranju.
V ozadju neprestano delujejo regulatorni mehanizmi, ki vzdržujejo ravnovesje.
Ko delujejo učinkovito, se počutimo zdravi.
Ko začnejo popuščati, se pojavijo prvi simptomi.
Ko odpovejo, dobimo diagnozo.
Zato bi lahko rekli:
Zdravje ni odsotnost bolezni. Zdravje je sposobnost organizma, da ohranja in obnavlja svoje fiziološko ravnovesje.
Morda postavljamo napačna vprašanja
Večina razprav o zdravju se začne z vprašanji:
Kaj je zdrava prehrana?
Katero zdravilo je najboljše?
Katero prehransko dopolnilo naj izberem?
Toda obstaja vprašanje, ki je po mojem mnenju pomembnejše od vseh naštetih.
Ali to podpira fiziološko regulacijo organizma ali jo obremenjuje?
To vprašanje si lahko zastavimo pri vsakem obroku.
Pri vsakem zdravilu.
Pri vsakem prehranskem dopolnilu.
Pri vsaki življenjski navadi.
Če nekaj podpira regulatorne mehanizme organizma, pomaga ustvarjati zdravje.
Če jih obremenjuje, zmanjšuje sposobnost prilagajanja.
Posledice niso vedno vidne takoj.
Toda telo si vse zapomni.
Vnetje je opozorilo, ne sovražnik
Ko slišimo besedo vnetje, jo običajno povezujemo z boleznijo.
Toda vnetje samo po sebi ni sovražnik.
Je eden najstarejših obrambnih mehanizmov organizma.
Telo z njim sporoča, da je ravnovesje porušeno.
Težava nastane, ko vnetje postane kronično.
Ko organizem vedno več energije porablja za gašenje požara in vedno manj za obnovo.
Takrat se začnejo pojavljati funkcionalne motnje.
Zato dolgoročno zdravje ni mogoče brez zmanjševanja nepotrebnih vnetnih procesov.
Toda tudi tukaj moramo postaviti pravo vprašanje.
Ne samo:
Kako odpraviti vnetje?
Temveč:
Zakaj je telo sploh prisiljeno vzdrževati vnetje?
Misel in telo
Danes vemo, da misli vplivajo na telo.
Strah spremeni srčni utrip.
Stres spremeni hormonsko ravnovesje.
Dolgotrajna psihična obremenitev vpliva na imunski sistem.
Misel lahko spremeni delovanje telesa.
Toda sama misel ni dovolj za obnovo.
Če želimo obnoviti hišo, potrebujemo načrt.
Toda potrebujemo tudi opeko, les in cement.
Enako velja za organizem.
Za obnovo potrebuje gradnike.
Minerale.
Esencialne maščobne kisline.
Aminokisline.
Vitaminske in druge fiziološko pomembne snovi.
Informacija je pomembna.
Toda brez gradnikov ni mogoče zgraditi ničesar.
Kaj bi morali meriti?
Danes uspešnost zdravstvenega sistema pogosto merimo s količino opravljenih storitev.
Koliko operacij smo opravili?
Koliko zdravil smo predpisali?
Koliko novih bolnišnic smo zgradili?
Koliko ljudi je zaposlenih v zdravstvu?
Vse to so pomembni podatki.
Toda povedo predvsem, koliko bolezni obravnavamo.
Ne povedo pa, koliko zdravja ustvarjamo.
Morda bi morali začeti postavljati druga vprašanja.
Koliko ljudi ostaja zdravih?
Koliko otrok odrašča brez kroničnih bolezni?
Koliko ljudi ohranja delovno sposobnost tudi v pozni starosti?
Koliko ljudi ne potrebuje zdravljenja?
To so vprašanja, ki govorijo o kakovosti zdravja naroda.
Od zdravljenja bolezni k ustvarjanju zdravja
Če želimo dolgoročno izboljšati javno zdravje, bo treba razpravo premakniti drugam.
Od bolezni k zdravju.
Od posledic k vzrokom.
Od zdravljenja k preventivi.
Od vprašanja, kako zdraviti bolezen, k vprašanju, kako ohraniti fiziološko ravnovesje organizma.
To ne pomeni manj medicine.
Pomeni boljši fokus medicine.
Končna misel
Ko opazujemo meduzo v morju, človeško telo ali celotno družbo, vedno naletimo na isto zakonitost.
Preživi tisto, kar ohrani sposobnost prilagajanja.
Zato se mi zdi, da je najpomembnejše vprašanje, ki si ga lahko zastavimo pri prehrani, zdravilih, preventivi in življenjskem slogu, zelo preprosto:
Ali to podpira fiziološko regulacijo organizma ali jo obremenjuje?
Odgovor na to vprašanje pogosto pove več kot katerakoli diagnoza.
Kajti zdravje ni naključje.
Zdravje ni sreča.
In zdravje ni odsotnost bolezni.
Zdravje je sposobnost organizma, da se uspešno prilagaja spremembam in ohranja svoje notranje ravnovesje.
Morda je prav v tem odgovor na vprašanje, zakaj zdravimo bolezni namesto da ustvarjamo zdravje.
prof. dr. Igor Ogorevc, raziskovalec fiziologije, terapevt in avtor metode Termoregulacija telesa ter soustanovitelj Planeta zdravja
