Po neuradnih informacijah naj bi visoka zunanjepolitična predstavnica EU Kaja Kallas umaknila kandidaturo nekdanje zunanje ministrice Tanje Fajon za položaj posebne predstavnice Evropske unije za Sahel, slednje pa bi se lahko zgodilo že na sredinem zasedanju stalnih predstavnikov držav članic v Bruslju.
Po poročanju N1 naj bi Kaja Kallas razmišljala o umiku kandidature Tanje Fajon za položaj posebne predstavnice EU za območje Sahela. Na Evropski službi za zunanje delovanje (EEAS), ki jo vodi Kallas, navedb niso želeli komentirati. Sporočili so le, da odprtih kadrovskih postopkov zaradi njihove zaupne narave ne komentirajo.
Tanja Fajon je za N1 povedala, da o morebitnem umiku svoje kandidature ni bila obveščena. Dodala je, da je njeno imenovanje za zdaj še vedno uvrščeno na dnevni red sredinega zasedanja odbora stalnih predstavnikov držav članic EU (Coreper).
Odločanje naj bi bilo za zdaj odloženo
Viri v Bruslju so za STA povedali, da je odločanje o imenovanju za zdaj odloženo. Po neuradnih informacijah naj bi Kallas kandidaturo umaknila le, če bi se na zasedanju pokazalo, da med državami članicami zanjo ni zadostne podpore.
Po navedbah N1 si slovenska vlada prizadeva, da Fajonova ne bi bila imenovana na položaj, saj njena kandidatura ne uživa podpore aktualnih slovenskih oblasti. Premier Janez Janša naj bi to prejšnji teden sporočil tudi Kallasovi.
Kajzer zahteva pojasnila o postopku
Zunanji minister Tone Kajzer je na nedeljskem srečanju s Kallasovo zahteval pojasnila glede poteka izbirnega postopka.
“Jaz sem izrazil pričakovanje, da se me obvesti, kako je postopek potekal, ali je postopek potekal transparentno in ali je bila morebiti kršena integriteta postopka,” je dejal minister. Ob tem je opozoril, da je prejšnja vlada v času kandidature Tanje Fajon opravljala le tekoče posle.
Na ministrstvu za zunanje in evropske zadeve so že pred tem poudarili, da Kajzer kandidature Fajonove ni predlagal, je ni podprl in ni sodeloval v nobenem postopku, povezanem z njenim imenovanjem.
Po poročanju N1 več diplomatskih virov ocenjuje, da kandidature, ki nimajo podpore matične države kandidata, težko pridobijo potrebno politično težo. Če se takšnemu zadržku pridružijo še druge članice EU, pa so možnosti za uspešno imenovanje še manjše.
