Ko se podražijo kruh in pekovski izdelki, se med razlogi pogosto omenja višja cena pšenice. Toda izračun Kmečkega glasu kaže, da osnovna surovina predstavlja le majhen del maloprodajne cene: v žemlji, vredni 25 centov, je pšenice za približno 1,4 centa.
Kmečki glas je izračun pripravil na primeru običajne 70-gramske žemlje. Za njeno izdelavo je po navedbah avtorja Kristijana Hrastarja potrebnih približno 45 do 50 gramov moke, kar ustreza približno 65 do 70 gramom pšenice.
Če kilogram kakovostnejše pšenice stane 20 centov oziroma 200 evrov za tono, je vrednost pšenice v eni takšni žemlji približno 1,3 do 1,4 centa. Pri prodajni ceni 25 centov to pomeni, da pšenica predstavlja približno štiri do pet odstotkov cene izdelka.
Izračun je okviren, saj so dejanska razmerja odvisna od recepture, izkoristka pri mletju, kakovosti pšenice in drugih stroškov. Vendar dovolj nazorno pokaže, da spremembe odkupne cene pšenice same po sebi ne morejo pojasniti večjih podražitev pekovskih izdelkov.
Tudi podvojitev cene pšenice bi dodala le 1,4 centa
Če bi se cena pšenice podvojila z 200 na 400 evrov za tono, bi se vrednost pšenice v žemlji povečala z 1,4 na približno 2,8 centa. Ob nespremenjenih drugih stroških bi se cena 25-centne žemlje zaradi tega zvišala na približno 26,4 centa.
Še zgovornejši je nasprotni primer. Če bi kmet pšenico mlinarju odstopil brezplačno, bi se cena žemlje po tem poenostavljenem izračunu znižala s 25 na približno 23,6 centa.
| Cena pšenice | Vrednost pšenice v žemlji | Okvirna cena žemlje |
|---|---|---|
| 0 evrov na tono | 0 centov | 23,6 centa |
| 200 evrov na tono | 1,4 centa | 25 centov |
| 400 evrov na tono | 2,8 centa | 26,4 centa |
| 600 evrov na tono | 4,2 centa | 27,8 centa |
“Če bi kmet svojo pšenico podaril, bi bila žemlja še vedno skoraj tako draga kot prej,” ugotavlja Kmečki glas.
Večina cene nastane po prodaji pšenice
Kmet za pridelavo potrebuje zemljišča, seme, gnojila, sredstva za varstvo rastlin, gorivo in mehanizacijo, hkrati pa prevzema vremensko in tržno tveganje. Kljub temu po prodaji pšenice ne vpliva več na oblikovanje končne cene izdelka.
Na poti od njive do trgovske police nastanejo stroški mletja, dela v pekarni, energije, proizvodnih prostorov, vzdrževanja opreme, embalaže, prevoza, distribucije in prodaje. Del končne cene predstavljajo tudi trgovske marže in davek.
To ne pomeni, da so vsi stroški, ki nastanejo pozneje v verigi, neupravičeni. Pomeni pa, da podražitve žemlje za pet ali deset centov ni mogoče samodejno pripisati dražji pšenici, če njena vrednost v izdelku znaša le nekaj več kot cent.
Za ugotavljanje dejanskih razlogov za rast cen kruha bi bilo zato treba pregledati celotno verigo – od odkupne cene pšenice in mletja do stroškov energije, dela, logistike in trgovske prodaje. Izračun Kmečkega glasu pa jasno pokaže predvsem eno: kmetov delež v končni ceni žemlje je precej manjši, kot bi lahko sklepali ob razpravah o podražitvah kruha.
