Pet članic EU pripravlja center za vračanje migrantov v Ruandi

https://www.flickr.com/people/94966166@N02Nezakonite migracije/fotografija je simbolna [Foto: Wikimedia Commons/poveljnik Ameriške pomorske sile Evropa-Afrika/6. flota ZDA/fotografija je simbolna]

Nemčija, Avstrija, Grčija, Danska in Nizozemska naj bi danes na Dunaju predstavile načrt za ustanovitev centra za vračanje migrantov v Ruandi. Vanj bi pošiljale državljane tretjih držav, ki so izčrpali vse pravne možnosti za bivanje v Evropski uniji in morajo njeno ozemlje zapustiti. Prvi pilotni center bi lahko začel delovati spomladi ali poleti 2027.

Predstavniki petih držav, ki sestavljajo tako imenovano osrednjo skupino za vračanje migrantov, se bodo o projektu pogovarjali ob robu dunajske konference o migracijah. Srečanja naj bi se udeležil tudi ruandski notranji minister Vincent Biruta, načrt pa naj bi popoldne predstavila avstrijski kancler Christian Stocker in danska premierka Mette Frederiksen.

Pogajanja z ruandsko vlado v sklepni fazi. Sprva naj bi šlo za pilotni projekt za nekaj sto ljudi, ki bi jih iz petih sodelujočih držav premestili v Ruando. Podrobnosti sporazuma, vključno s stroški in natančnim statusom ljudi po premestitvi, še niso znane, poroča Reuters.

Center ne bi bil namenjen prosilcem z odprtimi postopki

Načrt se pomembno razlikuje od nekdanjega britanskega dogovora z Ruando. Velika Britanija je želela tja pošiljati ljudi, ki so v državo prispeli nezakonito, njihove prošnje za azil pa bi nato obravnavali v Ruandi.

Novi evropski model naj bi veljal samo za ljudi, katerih prošnja za azil je bila pravnomočno zavrnjena oziroma nimajo druge pravne podlage za bivanje v EU. Pred premestitvijo bi morali izčrpati vse razpoložljive pravne možnosti in prejeti izvršljivo odločbo o vrnitvi.

Center v Ruandi bi bil namenjen predvsem ljudem, ki jih evropskim državam ne uspe vrniti v njihovo izvorno državo. Razlogi so lahko pomanjkanje dokumentov, zavračanje sodelovanja matične države ali neizvedljiva neposredna vrnitev.

Še vedno pa ni povsem jasno, ali bi bila Ruanda končni kraj njihove naselitve ali predvsem vmesna postaja pred nadaljnjo vrnitvijo v izvorno državo. To naj bi opredelil sporazum med Ruando in sodelujočimi članicami EU.

Nova evropska pravila omogočila centre zunaj Unije

Pravno podlago za takšne centre prinaša nova evropska uredba o skupnem sistemu vračanja, o kateri sta se Evropski parlament in Svet EU dogovorila junija. Uredba državam članicam omogoča sklepanje sporazumov s tretjimi državami in ustanavljanje centrov za vračanje zunaj ozemlja Unije.

Po pojasnilih Evropske komisije lahko države članice v takšne centre premestijo ljudi, ki nimajo pravice do bivanja v EU in jim je bila izdana odločba o vrnitvi. Država gostiteljica mora spoštovati mednarodne standarde človekovih pravic in načelo nevračanja, po katerem posameznika ni dovoljeno poslati v okolje, kjer bi mu grozili preganjanje, mučenje ali drugo nečloveško ravnanje.

Odločitev mora biti sprejeta za vsakega posameznika posebej, omogočeno pa mora biti tudi sodno varstvo. Nova pravila vključujejo dodatna jamstva za ranljive osebe in mladoletnike.

Ne gre za skupni center celotne Evropske unije, temveč za projekt petih držav članic. Evropska komisija lahko pobudo politično in strokovno podpira, sporazum z Ruando pa sklepajo sodelujoče države.

Države želijo povečati število izvedenih vrnitev

Glavni razlog za pobudo je nizka učinkovitost evropskega sistema vračanja. Velik del ljudi, ki dobijo odločbo o zapustitvi EU, njenega ozemlja dejansko ne zapusti. Države članice želijo zato okrepiti sodelovanje s tretjimi državami in zmanjšati število primerov, ko zavrnjeni prosilci več let ostajajo v pravni in socialni negotovosti.

Pet sodelujočih držav je septembra sprejelo skupna načela prihodnjega modela. Po njihovem stališču mora center merljivo zmanjšati nezakonite migracije in nevarna potovanja proti Evropi, obenem pa otežiti poslovanje tihotapskim združbam.

Zagovorniki načrta menijo, da bi možnost premestitve v tretjo državo zmanjšala privlačnost nevarnih in dragih poti proti Evropi. Če zavrnjena prošnja ne bi več pomenila možnosti dolgoročnega nezakonitega bivanja v EU, naj bi se zmanjšala tudi pripravljenost ljudi, da za pot plačajo tihotapcem.

Pet držav želi z novim modelom pokazati, da pravnomočna odločba o vrnitvi ne bo ostala le na papirju. Danska, Avstrija, Nemčija, Grčija in Nizozemska so ob sprejetju vodilnih načel poudarile, da mora projekt potekati v skladu z evropskim in mednarodnim pravom.

Opozorila glede nadzora in pravne odgovornosti

Načrt spremljajo tudi pravna vprašanja. Komisarka Sveta Evrope za človekove pravice je pet sodelujočih držav opozorila, da bi lahko premestitve v centre zunaj Evrope prinesle precejšnja tveganja za varstvo temeljnih pravic.

Svet Evrope zahteva, da države pred začetkom projekta opravijo celovito presojo tveganj, zagotovijo neodvisen in stalen nadzor ter z Ruando sklenejo pravno zavezujoč sporazum z izvršljivimi določbami o človekovih pravicah. Dokumenti, nadzorni izsledki in pogoji sporazuma bi morali biti dostopni parlamentom, sodiščem in javnosti.

Eno ključnih vprašanj bo, katera država bo odgovorna, če bodo v centru kršene pravice posameznika – Ruanda ali evropska država, ki ga je tja premestila. Kritiki opozarjajo tudi na možnost, da bi ljudje, ki jih ni mogoče vrniti v izvorno državo, dalj časa ostali v negotovem pravnem položaju.

Svet Evrope zato ne zahteva samodejne opustitve projekta, temveč stroga pravna jamstva, neodvisen nadzor in možnost njegove takojšnje ustavitve ob ugotovljenih kršitvah.

Britanski načrt propadel pred izvedbo

Ruanda je podobno vlogo že prevzela v dogovoru z Veliko Britanijo. Britanska vlada je želela v afriško državo pošiljati ljudi, ki so nezakonito prečkali Rokavski preliv, toda vrhovno sodišče je leta 2023 presodilo, da načrt v predlagani obliki ni zakonit. Poznejša britanska vlada ga je opustila, preden je bil izveden.

Evropske države se želijo britanskim pravnim težavam izogniti tako, da bi v Ruando pošiljale samo ljudi s pravnomočnimi odločbami o vrnitvi, ne pa prosilcev, katerih azilni postopki še niso končani.

Če bo danes napovedani sporazum sklenjen in bo prestal pravne preizkuse, bi lahko šlo za prvi delujoči center za vračanje, ki bi ga države članice EU vzpostavile zunaj Unije. Začetek pilotnega projekta je predviden za sredino prihodnjega leta, končna izvedba pa bo odvisna od dogovora z Ruando, evropskih pravil in morebitnih sodnih postopkov.