Znanstveniki že več desetletij preiskujejo nebo v iskanju znakov nezemeljske tehnologije, vendar doslej niso potrdili nobenega signala, ki bi nedvoumno kazal na obstoj naprednih civilizacij zunaj Zemlje. Nova teoretična študija raziskovalca z École Polytechnique Fédérale de Lausanne postavlja manj optimistično vprašanje: če so takšni signali morda že dosegli Zemljo, ne da bi jih zaznali, kaj to pomeni za realne možnosti zaznave danes?
Iskanje tehnoloških podpisov zunaj Zemlje poteka že od prvega poskusa SETI leta 1960. Astronomi so v tem času preiskovali radijske valove, optične bliske in infrardeče signale, ki bi lahko kazali na umetni izvor. Kljub desetletjem opazovanj ostaja rezultat negativen, kar se pogosto pojasnjuje z dejstvom, da je bil pregledan le majhen del galaksije.
Vendar pa nova analiza opozarja, da tišina morda ni zgolj posledica omejenega pregleda, temveč tudi statističnih omejitev zaznavanja.
Tehnosignatura je vsak merljiv signal ali fizična sled, ki kaže na obstoj napredne tehnologije, denimo umetni radijski prenosi, laserski žarki ali odvečna toplota velikih inženirskih struktur. Da bi tak signal zaznali, morata biti izpolnjena dva pogoja: signal mora fizično doseči Zemljo, hkrati pa morajo biti naši instrumenti dovolj občutljivi, pravilno usmerjeni in sposobni razlikovati signal od naravnega ozadja.
To pomeni, da signal lahko prečka Zemljo, ne da bi ga zaznali – bodisi zato, ker je prešibak, prekratek, oddan na napačni valovni dolžini ali preprosto izgubljen v šumu. Prav ta možnost je v preteklosti pogosto vodila do domneve, da so se nezemeljski signali morda že „izmuznili“ našim teleskopom.
Statistični pogled na nezaznane signale
Teoretični fizik Claudio Grimaldi z EPFL je v novi študiji preučil, kaj bi takšni neopaženi pretekli stiki pomenili za današnja iskanja. Z uporabo Bayesovega statističnega pristopa je analiziral povezavo med tremi ključnimi dejavniki: številom preteklih signalov, ki so prečkali Zemljo, življenjsko dobo tehnoloških podpisov in razdaljami, na katerih jih lahko zaznajo sedanji ali bližnji prihodnji instrumenti.
V modelu je tehnosignature obravnaval kot emisije tehnoloških civilizacij ali njihovih artefaktov v Mlečni cesti. Te se širijo s svetlobno hitrostjo in lahko trajajo zelo različno dolgo – od nekaj dni do več tisoč let. Zaznava je mogoča le, če je vir dovolj blizu, da signal preseže občutljivost naših instrumentov.
Analiza je upoštevala tako vsesmerne signale, kot je odvečna toplota, kot zelo usmerjene emisije, denimo svetilnike ali laserske bliske.
Manj optimistični zaključki
Rezultati študije izpodbijajo pogosto optimistično domnevo, da je zaznava tehnosignatur le vprašanje časa in tehnološkega napredka. Če bi želeli imeti danes visoko verjetnost zaznave signalov v razdaljah nekaj sto ali tisoč svetlobnih let, bi to zahtevalo, da je v preteklosti mimo Zemlje prešlo izjemno veliko število signalov, ki jih nismo zaznali.
V številnih scenarijih to število postane zelo visoko, včasih celo večje od ocenjenega števila potencialno bivalnih planetov v tem delu galaksije, kar takšne razlage po oceni avtorja naredi malo verjetne, čeprav ne povsem nemogoče.
Verjetnost zaznave se poveča le, če iskanje sega bistveno dlje. Če so tehnosignature dolgožive in razširjene po celotni Mlečni cesti, postane zaznavanje bolj realno na razdaljah več tisoč svetlobnih let. Tudi v tem primeru pa bi po modelu pričakovali le zelo majhno število zaznavnih signalov v danem trenutku.
Študija tako nakazuje, da morebitni pretekli neopaženi signali ne pomenijo, da je preboj pri iskanju nezemeljske tehnologije tik pred vrati. Če takšne tehnologije obstajajo, so po tej analizi bolj verjetno redke, oddaljene ali dolgotrajne, ne pa bližnje in pogoste.
Avtor zato poudarja, da je iskanje tehnosignatur predvsem potrpežljiv, dolgoročen znanstveni projekt, ki zahteva široke in sistematične preglede velikih delov galaksije, namesto osredotočanja zgolj na našo neposredno kozmično okolico.
