Dobre ocene niso edino merilo otrokovega napredka. Za življenje so pomembne tudi notranje veščine, ki mu pomagajo vztrajati, obvladovati čustva, sodelovati z drugimi in verjeti vase.
Starši si želijo, da bi se njihov otrok dobro znašel v šoli, med vrstniki in pozneje v poklicnem življenju. Pri tem se pozornost pogosto usmeri predvsem v učni uspeh, čeprav ocene razkrivajo le del zgodbe.
Nobena osebnostna lastnost sama po sebi ne zagotavlja uspešne prihodnosti. Otroku pa lahko nekatere veščine olajšajo spoprijemanje z neuspehi, reševanje težav in oblikovanje zdravih odnosov.
1. Odpornost po neuspehu
Odporen otrok ni tisti, ki ga težave ne prizadenejo. Gre za otroka, ki se lahko po razočaranju umiri, poišče pomoč in poskusi znova.
Odpornost se krepi predvsem ob varnem in spodbudnem odnosu z odraslim. Center za razvoj otroka Univerze Harvard poudarja, da podporni odnosi ter razvite sposobnosti samoregulacije otrokom pomagajo pri prilagajanju na zahtevne okoliščine.
Starši lahko pomagajo tako, da napake predstavijo kot običajen del učenja. Namesto “Saj ni nič” lahko rečejo: “Vidim, da si razočaran. Kaj bi prihodnjič lahko naredil drugače?”
2. Radovednost in želja po raziskovanju
Otroška vprašanja so lahko naporna, a pomenijo pomemben korak pri razvoju mišljenja. Radoveden otrok želi razumeti, kako stvari delujejo, preverja zamisli in išče nove rešitve.
Ni treba, da imajo starši vedno pripravljen odgovor. Koristneje je otroka vprašati, kaj meni sam, nato pa odgovor poiskati skupaj. S tem dobi sporočilo, da je raziskovanje pomembnejše od takojšnjega pravilnega odgovora.
3. Empatija do drugih
Prepoznavanje občutkov drugih otroku pomaga pri sklepanju prijateljstev, sodelovanju in reševanju sporov. Empatija se razvija postopoma, pri čemer ima veliko vlogo zgled odraslih.
O čustvih se lahko pogovarjamo med branjem zgodb, po prepiru na igrišču ali ob vsakdanjih družinskih dogodkih. Ameriško psihološko združenje staršem svetuje, naj otrokom pomagajo prepoznati čustva in razmišljati, kako njihova dejanja vplivajo na druge.
4. Samoregulacija namesto slepe discipline
Bolj kot stroga poslušnost je pomembno, da otrok postopoma razvije sposobnost obvladovanja impulzov, ohranjanja pozornosti in dokončanja naloge.
Harvardski strokovnjaki te sposobnosti uvrščajo med izvršilne funkcije. Otroku pomagajo načrtovati, se osredotočiti, prilagoditi spremembam in sprejemati premišljene odločitve.
Pri njihovem razvoju pomagajo predvidljive rutine, jasne meje in majhni dosegljivi cilji. Pohvala naj bo usmerjena predvsem v trud: “Opazil sem, da nisi odnehal, čeprav ti je bilo težko.”
5. Zdrava samozavest
Samozavest ne pomeni prepričanja, da mora biti otrok najboljši. Pomeni zaupanje, da se lahko loti nove naloge, prosi za pomoč in prenese tudi neuspeh.
Starši jo gradijo, ko otroku ponudijo starosti primerne odgovornosti in mu dovolijo, da določene težave reši sam. Če odrasli prehitro posežejo vmes, mu lahko nehote sporočijo, da brez njihove pomoči ne zmore.
Najpomembnejša popotnica zato ni popolnost, temveč občutek, da je otrok sprejet, sposoben učenja in dovolj varen, da lahko tudi kdaj naredi napako.
