Ko zbolimo, pričakujemo pomoč.
To je prav. Solidarna družba mora človeku, ki zboli ali se poškoduje, omogočiti dostop do zdravnika, diagnostike in zdravljenja ne glede na njegovo premoženje.
Toda obstaja vprašanje, ki ga v razpravah o slovenskem zdravstvu skoraj nikoli ne postavimo:
Kdo je odgovoren za to, da sploh ostanem zdrav?
Zdravnik? Ministrstvo za zdravje? ZZZS? Država?
Ali vendarle najprej jaz sam?
Zdravstveno zavarovanje ali zavarovanje bolezni?
Slovenija ima sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja z enim nosilcem in izvajalcem – Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije.
Že desetletja razpravljamo o čakalnih vrstah, številu zdravnikov, bolnišnicah, zdravilih, zdravstvenih prispevkih in količini denarja, ki ga namenjamo zdravstvu.
Vse to so pomembna vprašanja.
Toda opazimo nekaj zanimivega: skoraj vsa se začnejo v trenutku, ko je človek že pacient.
Kaj pa deset, dvajset ali trideset let pred tem?
Človek vsak dan sprejema odločitve o prehrani, gibanju, spanju, alkoholu, kajenju, telesni teži, obvladovanju stresa in preventivnih pregledih. Nekateri dejavniki so seveda zunaj njegovega nadzora – genetika, okolje, socialne razmere, nesreče in številne bolezni.
Toda na velik del svojega zdravstvenega tveganja vendarle lahko vpliva.
Zakaj ga zdravstveni sistem pri tem ne bi bistveno močneje podpiral?
Solidarnost brez odgovornosti?
Solidarnost je ena največjih civilizacijskih pridobitev evropske družbe.
Zdrav človek pomaga financirati zdravljenje bolnega. Mlajši starejšega. Premožnejši revnejšega.
To načelo moramo ohraniti.
Toda solidarnost in osebna odgovornost nista nasprotji.
Nasprotno.
Dolgoročno lahko solidarnost obstane samo, če jo spremlja odgovornost.
Če od skupnosti pričakujem, da bo zame poskrbela, ko bom bolan, ali ima skupnost pravico pričakovati, da bom v razumnih okvirih tudi sam skrbel za svoje zdravje?
Ne govorim o kaznovanju bolnih.
Bolezen ni moralni neuspeh.
Nihče ne izbira raka, multiple skleroze, prirojene bolezni ali prometne nesreče. Tudi pri boleznih, povezanih z življenjskim slogom, vzroki niso nikoli samo stvar posameznikove volje.
Govorim o nečem drugem: ali bi morali ustvariti sistem, v katerem se skrb za lastno zdravje splača?
Kaj pravzaprav kupujemo z zdravstvenimi milijardami?
To je vprašanje, ki bi ga morali postavljati pogosteje.
Uspešnost zdravstvenega sistema običajno merimo s številom opravljenih pregledov, operacij, posegov, receptov, zdravnikov, medicinskih sester in porabljenega denarja.
Toda to so predvsem kazalniki aktivnosti sistema.
Niso nujno kazalniki zdravja prebivalstva.
Predstavljajmo si dve državi.
Prva vsako leto opravi več operacij, predpiše več zdravil in zaposli več zdravstvenega osebja.
Druga doseže, da njeni prebivalci dlje živijo brez kroničnih bolezni in zato potrebujejo manj zdravstvenih intervencij.
Katera ima boljši zdravstveni sistem?
Odgovor ni več tako samoumeven.
In tu pridemo do ZZZS
ZZZS ima v slovenskem sistemu izjemno pomembno vlogo. Zbira in razporeja ogromna javna sredstva ter zagotavlja finančno varnost ljudem, ko potrebujejo zdravstveno pomoč.
Toda ravno zato se mi zdi legitimno postaviti vprašanje:
Ali je dobro, da ima tako pomembno področje enega samega nosilca obveznega zdravstvenega zavarovanja?
Ne trdim, da je odgovor nujno ne.
Sprašujem.
Monopol ima lahko prednosti: solidarnost, veliko pogajalsko moč, enotnost sistema, nižje administrativne stroške in univerzalnost.
Toda vsak monopol ima tudi nevarnost.
Če uporabnik nima možnosti izbire, organizacija nima enakega zunanjega pritiska, da bi se zanj borila.
Zato bi morali razpravljati o nečem širšem od vprašanja, ali potrebujemo enega ali več zdravstvenih zavarovalcev.
Vprašanje je:
Kakšne rezultate želimo, da zavarovalni sistem kupuje?
Kaj če bi zavarovalnica začela kupovati zdravje?
Predstavljajmo si nekoliko drugačen model.
Zavarovalnici ne bi bilo v interesu samo plačevati zdravljenja bolezni. V ekonomskem interesu bi ji bilo, da njen zavarovanec ostane zdrav.
Takšna zavarovalnica bi vlagala v kakovostno preventivo.
Financirala bi programe prehrane in gibanja z dokazano učinkovitostjo.
Spodbujala bi preventivne preglede.
Nagrajevala bi opustitev kajenja.
Pomagala bi pri obvladovanju debelosti in drugih spremenljivih dejavnikov tveganja.
Iskala bi zgodnje znake zdravstvenih težav, še preden človek postane drag kronični pacient.
Zakaj? Ne zaradi dobrodelnosti.
Zaradi ekonomskega interesa.
Zdrav zavarovanec je zanjo dolgoročno boljši rezultat kot kronično bolan zavarovanec.
In tu se začne zanimivo vprašanje o konkurenci.
Kaj bi se zgodilo, če bi imel državljan ob ohranjeni univerzalnosti in solidarnosti možnost izbrati, komu zaupa upravljanje svojega obveznega zdravstvenega zavarovanja?
Kaj če bi se zavarovalnice morale boriti zanj?
Morda bi ena ponudila boljši program preventive.
Druga boljše spremljanje kroničnih bolnikov.
Tretja hitrejši dostop do diagnostike.
Četrta učinkovite programe zdravega staranja.
In državljan bi lahko rekel: “Svoj denar in svoje zaupanje bom dal tistemu, ki mi pomaga ostati zdrav.“
Toda konkurenca sama po sebi ni rešitev
Tudi tukaj moramo biti previdni.
Zdravstvo ni običajen trg.
Če konkurenco uvedemo napačno, lahko zavarovalnica začne iskati predvsem mlade in zdrave ljudi ter se izogibati starejšim in bolnim.
To bi bilo nesprejemljivo.
Zato mora država postaviti jasna pravila.
Univerzalna dostopnost. Solidarnost. Prepoved diskriminacije zaradi bolezni. Izravnavanje tveganj med zavarovalnicami. Zagotovljen osnovni paket pravic.
Toda znotraj teh pravil bi se lahko vprašali: ali lahko uvedemo več izbire, odgovornosti in tekmovanja v rezultatih?
Podobno kot članstvo države v Evropski uniji samo po sebi ne zagotavlja uspeha.
EU ponudi pravila in dostop do ogromnega skupnega trga.
Toda od vsake države, podjetja in posameznika je odvisno, kaj bo iz te možnosti naredil.
Tudi zdravstveni sistem bi moral ustvarjati možnosti.
Toda zdravja nam ne more podariti.
Največja zdravstvena reforma se začne pred boleznijo
Morda največja napaka sodobne razprave o zdravstvu nastane že pri vprašanju.
Ves čas sprašujemo: Kako bomo zdravili vedno več bolnih ljudi?
Kaj če bi vprašanje obrnili: Kako doseči, da bo manj ljudi potrebovalo zdravljenje?
To ni isto vprašanje.
In zahteva povsem drugačen zdravstveni sistem.
Sistem, v katerem preventiva ni nekaj, kar ostane, če je po plačilu zdravljenja še kaj denarja.
Sistem, v katerem je ohranjanje zdravja eden glavnih ciljev.
Toda noben sistem tega ne more narediti namesto posameznika.
Država lahko zagotovi znanje.
Zavarovalnica lahko zagotovi spodbude.
Zdravnik lahko svetuje.
Družba lahko zagotovi zdravo okolje.
Na koncu pa ostane človek.
Vsak dan znova se odloča, kako bo ravnal s telesom, ki ga ima.
Zato bi ob vseh prihodnjih zdravstvenih reformah v Sloveniji rad videl še eno vprašanje, ki je morda pomembnejše od vseh drugih:
Koliko odgovornosti za svoje zdravje smo pripravljeni prevzeti sami – in ali imamo zdravstveni sistem, ki nas pri tem spodbuja ali sistem, ki začne zares delovati šele takrat, ko zbolimo?
Morda je čas, da se nehamo pogovarjati samo o zdravstvenem sistemu.
Začnimo se pogovarjati o sistemu zdravja.
prof. Igor Ogorevc, raziskovalec fiziologije, terapevt in avtor metode Termoregulacija telesa ter soustanovitelj Planeta zdravja
